Pot nadaljujeva v mojo priljubljeno vas. Promet je zgoščen le v "centru", vendar ne za dolgo... pot proti vasi je največkrat prazna. Tu in tam srečaš kakšnega osla, krave v počasnem tempu prečkajo cesto in veliki tovornjaki prevažajo pesek, ribe ali les. Glavna cesta je asfaltirana, med tem ko so vse stranske poti peščene. Na stranski poti včasih vidiš moškega na kolesu in ženske, ki na hrbtih nosijo svoje otroke, na glavi pa vodo ali karkoli drugega.
Za vse, ki zjutraj hodijo še v napol spečem stanju, je vas, ki se imenujeTanji boljša od vsake budilke. Vonj prekajenih in svežih rib je močnejši od boksarksega udarca v glavo. Ta pisana vasica je znana po svojih plažah, ribiških čolnih in seveda ribah! Sicer je super zanimiva, polna prodajalcev in ribičev, ampak ne ob 8.00 uri zjutraj.
 |
| Foto: Jana Šnuderl (JS Oblikovanje) |
Srečno prispeva do križišča, kjer se začne off-road vse do šole. V trenutku ko prispeš v to vas, imaš občutek, da si na drugem planetu. Vaško življenje, kjer se je ustavil čas. Nobene naglice.Ljudje so izredno prijazni, otroci na okoli tekajo bosi, ženske prodajajo svež zajtrk, moški opravljajo različna dela, koze krave, kokoši in osli svobodno hodijo po vasi. Lepe gambijke v svojih pisanih tradicionalnih oblekah, na glavah nosijo vodo in druga bremena na hrbtu pa svojega otroka. Na roke perejo perilo, pometajo dvorišče in pripravljajo drva za kuhanje kosila.
Šola je čista. Velikih možnosti, da bi se tam kopičile smeti niti nimajo, saj živijo popolnoma vaško življenje, kjer so trgovine prava redkost. Živijo od doma pridelane zelenjave, domačega kravjega in kozjega mleka, kokošjih jajc, sezonskega sadja, rib, ki jih ulovijo v morju in seveda riža. Meso jedo redko, le ob praznikih, ko žrtvujejo domačo žival. Po verskih običajih, meso vedno razdelijo med sorodnike in revne ljudi. Revni ljudje vedno delijo tisto kar imajo, ker verjamejo v to, da, če imaš, potem daš in boš nekoč dobil povrnjeno.
Pod velikim mangom sredi šolskega igrišča se pasejo koze in ovce . Lep afriški prizor. Pričnem z delom, ki je v teh vaseh še toliko prijetnejše. Otroci so željni znanja, pridno poslušajo, sodelujejo in odgovarjajo na vprašanja. Ne glede na to, da je v razredu tudi do 128 učencev, delo poteka tekoče. Na začetku sem mislila, da bom ves čas samo vzdrževala red in tišino, vendar je situacija daleč od tega. Otroci so lačni znanja, so tekmovalni in radi pojejo. Med poukom včasih v razred pokuka kakšna koza ali ovca. Največkrat sem edina, ki je nad tem tako navdušena. Otroci jih sploh ne opazijo oziroma jim je normalno, da včasih v razred uleti tudi kaka domača žival.
Med odmorom greva s sodelavko do prodajalk šolske malice. Na žalost je v vseh šolah tako, da otroci nimajo organizirane prehrane. Prodajalke so prilagodile cene in količine razmeram, zato prodajajo različne stvari po res zelo ugodnih cenah. Večina obrokov je sestavljenih iz rib, zato se odpravim ven, da poiščem akaro ali fižolov sendvič. Vaščanke me usmerijo v local clinic, ker naj bi tam ena gospa to prodajala.
Prispem na dvorišče klinike, kjer doživim mali šok. Mamice z dojenčki sedijo na klopcah pod drevesom, na sredini stoji moški oblečen v trenirko in majico, pred njim miza z medinskimi pripomočki. Stojim in opazujem kaj se dogaja. On lepo mirno nekaj pripravlja, zdravila, cepiva, ne vem, nekaj od tega mora biti in daje injekcije tem dojenčkom kot po tekočem traku. Sredi vasi, peščenega dvorišča, pod mangom. Mame popolnoma mirno brez besed držijo otroke na kolenih. Otroci le redko zajokajo. Waw. Razmišljala sem, kako bi na skrivaj slikala ta prizor, ampak sem zaradi spoštovanja do njih, takoj opustila to misel. Če kdo od vas, ki sedaj to bere, pride v Gambijo, ga peljem pogledati to local clinic, da boste morda vsaj za trenutek hvaležni za SLO zdravstveni sistem.
Odpravim se nazaj v šolo, dokončam delo in se utrujena odpravim domov.
Na poti se na razdalji 100m peljeva mimo dveh tovornjakov, ki sta imela brekadown (okvaro). Prvi je imel približno 2,5m stran od vozila postavljena dva velika kamna. Lamin me vpraša: "Did you see this warning traffic sign?" "Misliš, una dva kamna?", ga v smehu vprašam. In preden mi odgovori, se peljeva mimo še enega okvarjenga vozila na levi strani, ki je namesto trikotnika postavil kar en mali grm. "Oh and look at this one... he used flowers instead of saftey warning triangle", mi reče. Umiram od smeha. Ko se neham smejati, ga vprašam zakaj ne kupijo trikotnika in ga imajo za svojo varnost. Lamin mi razloži, da obstaja velika možnost, da jim ga ukradejo, zato rajši uporabljajo rože in kamne. Oba se strinjava, da to pač tako je v Afriki.
Dobrodošli v deželo nasmejanih ljudi!
Ursa Faal
