RESNIČNA ZGODBA DEKLICE IZ GAMBIJE

Stopnja revščine je v Gambiji precej visoka. Čeprav si zelo prizadevajo za zmanjševanje revščine na področju izobraževanja in zdravstva, še vedno predstavlja velik problem za državo.

Kako hudo družine udari morebitna bolezen ali izguba starša, pokaže življenjska zgodba varovanke iz Afrike;

"Ime mi je Mariama. Sem najstarejša hči v družini. Imam še mlajša brata in 4 sestre. Pred dvema letoma je naše življenje potekalo dokaj normalno. Živeli smo v skromni hiški. Oče je poskrbel, da smo imeli vsakdanji obrok riža, mama je bila pridna gospodinja in je zelo lepo skrbela za vse nas, nas spodbujala v šoli in nam vsak dan skuhala kosilo. Mama je nepismena, zato so nam pri domačih nalogah pomagale sestrične. Oče je bil krojač. Garal je cele dneve in zaslužil je malo denarja, pa vendar je vse, kar je ustvaril, dal za svoje otroke. Bili smo srečni in zadovoljni vse do dneva, ko je naš oče hudo zbolel. Bolezen se je hitro širila, denarja za zdravila in boljšo medicinsko pomoč nismo imeli, zato smo upali, da ga bodo lokalni zdravniki vseeno pozdravili. Bolezen je bila močnejša, zato smo ga pred dvema letoma izgubili.

Ostali smo sami. Mama in nas 7 otrok. Mama nikoli ni hodila v službo, saj je oče vedno poskrbel za vse nas. Takoj po smrti očeta je začela iskati delo, da bi nas lahko nahranila. V tem času so nam s hrano malo pomagali naši sorodniki, ki pa so tudi revni in nimajo veliko. Po dolgem iskanju je mama končno dobila službo čistilke v lokalnem podjetju za oblikovanje in tisk. 

Zaslužila je malo, pa vendar toliko, da smo imeli vsak dan en obrok riža. Nato je zbolel najmlajši bratec. Zdravniki so rekli, da ima nekaj na srčku, vendar po očetovi smrti nismo imeli dovolj sredstev, da bi ga peljali na dodatne preiskave, kaj šele na zdravljenje. Njegovo stanje se je slabšalo iz dneva v dan. Mama je bila obupana, vsi smo zanj molili vsak dan.
Nekega jutra sem se zbudila s čudnimi občutki. Šla sem v sobo, kjer je spala mama z bratcem in sestricama. Mamo sem našla objokano in brez besed. Spraševala sem jo, kaj je narobe, vendar ni mogla odgovoriti. Zbegano sem hodila naokrog, ko je v sobo vstopila moja teta, me objela in mi povedala, da je moj mali bratec Mohamed umrl. Presekalo me je v srcu in zgrudila sem se na tla. Bog nam je vzel očeta in kmalu za tem še bratca. Življenje ni pošteno ...

Žalostna zgodba moje družine pa se tukaj ne konča. Mama je en mesec po izgubi sina izgubila še službo. Podjetje se je preselilo na drugo lokacijo in lastnik ni bil pripravljen plačati stroškov prevoza zanjo. Tako je ostala spet doma, obupana. Sorodniki so nam pomagali, kolikor so lahko, vendar so kmalu pozabili na nas. V šolo sva lahko hodila le še dva od šestih otrok. Zajtrka nismo več imeli. Privoščili smo si lahko le še pozno kosilo, vsak samo majhen obrok riža, ki je edino, kar imamo. Kljub vsemu smo vsak dan molili in prosili boga, naj nam pomaga. Mama je hodila po hišah bogatih ljudi in prosila, ali lahko opere njihovo perilo, da je zaslužila 1 ali 2 evra na dan.

Tako smo živeli vse do takrat, ko se je nekega dne zgodil čudež. Na vrata je potrkal visok gospod, ki se je najprej predstavil in povedal, da je prišel govorit z mamo. Mama je v tistem času ravno molila, zato je sedel in počakal. Povedal je, da ga je k nam poslal prijatelj našega strica in da nam bo poskušal pomagati. Nihče od nas ni razumel, kako in kaj, vendar smo bili hvaležni, saj se je v vse nas vrnilo upanje. Gospod nas je fotografiral, vzel vse naše podatke in odšel. Čez en mesec se je vrnil z denarjem, za vse nas plačal šolnino, ki smo jo dolgovali šolam, ki jih nismo več mogli obiskovati in nam kupil vrečo riža.

Težko je opisati, kako zelo smo bili hvaležni gospodu in tistim ljudem, ki še dandanes vsak mesec pošiljajo denar za hrano, medicinsko oskrbo in izobraževanje. Življenje je postalo lepše. Tudi mama je dobila moč in energijo za delo. Dosti manj joče. Zdaj kuha hrano in jo prodaja ob cesti. Včasih se celo nasmeji. Želi si nov hladilnik, da bi lahko poleg hrane prodajala še led. To bi pomenilo dodatni zaslužek in 3 obroke za vse nas."

Opomba: Ime deklice je izmišljeno, zaradi varovanja osebnih podatkov naših varovancev. Slika je simbolična. Zgodba je resnična in le ena od mnogih! Delamo drugače in želimo, da nas po tem ljudje poznajo. 

Društvo Za Otroke Sveta
www.zaotrokesveta.com 
www.facebook.com/ZaOtrokeSveta

LOKALNI ČOLN, "RAMBO" IN JAZ

V vas Barra se lahko odpravite s trajektom ali lokalnim čolnom. Kadar imajo tehnične težave, lahko vožnja s trajektom traja celo večnost. Na trajektu ste običajno z veliko množico ljudi, avtomobilov, koz, motorjev,..

Če želite Gambijo doživeti skozi oči domačinov, se morate vsaj enkrat podati na pot v Barro z lokalim čolnom. Moje prve srečanje s čolni je potekalo približno tako...
Čolni imajo dolgo zgodovino in jih uporabljajo za prevoz ljudi, živali in tovora med glavnim mestom Gambije, Banjulom in vasjo Barra. Iz vasi Barra naprej vodijo poti do Senegala. Zanimivo pri vsem tem je, da v “pristaniščih” nimajo pomolov in da, če želiš priti na čoln, te morajo fantje, ki tam na ta račun služijo denar, da lahko preživljajo svoje družine, na ramenih odnesti do čolna, kjer s pomočjo ostalih nekako prilezeš na čoln. Tudi to se zdi sprejemljivo, če seveda jaz ne bi imela več kot 100kg! Celo noč nisem spala, ker me je skrbelo kako me bodo odnesli do čolna in kako me bodo spravili na čoln in potem iz njega! Bogi moški, sem si mislila!

Drugi dan sem se soočila z dejstvom. Z Muso sva se odpravila v pristanišče, kjer smo imeli pravi šov! Vsi so me hoteli nesti!! Pa vendar sem na koncu izbrala “Rambota”, to je njegovo drugo ime! Vprašala sem ga kaj moram narediti, pa je rekel; “noge daj narazen in ostani stabilna.” “Haha… dobro, to pa znam”, sem rekla. Nalogo sem odlično opravila, z glavo je šel med moje noge, me dvignil in nesel do čolna. Tam me je čakal drugi “Rambo”, ki me je potegnil gor in v manj kot minuti sem bila na čolnu! Presenetljivo! Pohvalila sem jih, oni pa so me potolažili, da ne spadam med najbolj ogromne… da so v Afriki še veliko močnejše ženske od mene in da sem v primerjavi z njim ravno pravšnje velikosti! “I love Africa”, sem rekla!

Vožnja je potekala mirno in hitro. V manj kot 20 minutah smo bili v vasi. Čeprav so se me Gambijci celo pot iz vseh straneh dotikali, sedeli pred mano, za mano, ob meni, pod mano, nad mano,…. Osebnega prostora, posebno pri javnih prevozih v Afriki skoraj da ni! Torej se je potrebno “zliti” z okolico in prilagoditi lokalnim navadam prebivalcev. Verjetno pa ni potrebno posebno poudariti, da sem bila edina belka na čolnu med 100 Afričani in 3 Afričankami.
Kako priti iz čolna, je bila še ena adrenalinska preizkušnja, ki je ne bom nikoli pozabila. Ko smo se pripeljali do pristanišča, so v vodo prihiteli domačini, ki nosijo ljudi iz čolna do obale. Gre za le nekaj korakov. Za vsakega, ki ga nesejo, prejmejo 10 gambijskih dalasijev, manj kot 0,25€. Pred čolnom je gneča moških, ki se preriva in bori za vsakega, ki je na čolnu. Musa uredi “drugega rambota”, da pride po mene in me odnese. Jaz mu dam fotoaparat, da poslika ta zgodovinski dogodek. Usedem se na rob in čakam. Ko pride do mene, ga vprašam za navodila. Reče mi: “noge daj narazen in se mi vrži za vrat!” Glasno se mu zasmejim in ga vprašam, če misli resno?! “Seveda mislim resno! I am a strong man”, se pohvali! Bog mu pomagaj! Ubogam ga, mu “skočim” za vrat in odnese me do obale! Ko me odloži, mi reče: “madam I need massage!” V smehu mu obljubim masažo in se z dobro napitnino posloviva od njega.

S svojo dobro voljo in humorjem si je definitivno zaslužil več kot 10 dalasijev. Zgodba se je za nazaj ponovila! Bilo je še več zabavnih trenutkov, saj se nama je pridružila Musina sestrična, ki tudi ni med najbolj vitkimi Afričankami poleg tega pa ne zna plavati in se vode neizmerno boji! Pot je bila polna smeha in adrenalinskih trenutkov.

Zaljubila sem se v deželo nasmejanih ljudi.
Ursa Faal - Gambija, Junij 2013