V vas Barra se lahko odpravite s trajektom ali lokalnim čolnom. Kadar imajo tehnične težave, lahko vožnja s trajektom traja celo večnost. Na trajektu ste običajno z veliko množico ljudi, avtomobilov, koz, motorjev,..
Če želite Gambijo doživeti skozi oči domačinov, se morate vsaj enkrat podati na pot v Barro z lokalim čolnom. Moje prve srečanje s čolni je potekalo približno tako...
Čolni imajo dolgo zgodovino in jih uporabljajo za prevoz ljudi, živali in tovora med glavnim mestom Gambije, Banjulom in vasjo Barra. Iz vasi Barra naprej vodijo poti do Senegala. Zanimivo pri vsem tem je, da v “pristaniščih” nimajo pomolov in da, če želiš priti na čoln, te morajo fantje, ki tam na ta račun služijo denar, da lahko preživljajo svoje družine, na ramenih odnesti do čolna, kjer s pomočjo ostalih nekako prilezeš na čoln. Tudi to se zdi sprejemljivo, če seveda jaz ne bi imela več kot 100kg! Celo noč nisem spala, ker me je skrbelo kako me bodo odnesli do čolna in kako me bodo spravili na čoln in potem iz njega! Bogi moški, sem si mislila!
Drugi dan sem se soočila z dejstvom. Z Muso sva se odpravila v pristanišče, kjer smo imeli pravi šov! Vsi so me hoteli nesti!! Pa vendar sem na koncu izbrala “Rambota”, to je njegovo drugo ime! Vprašala sem ga kaj moram narediti, pa je rekel; “noge daj narazen in ostani stabilna.” “Haha… dobro, to pa znam”, sem rekla. Nalogo sem odlično opravila, z glavo je šel med moje noge, me dvignil in nesel do čolna. Tam me je čakal drugi “Rambo”, ki me je potegnil gor in v manj kot minuti sem bila na čolnu! Presenetljivo! Pohvalila sem jih, oni pa so me potolažili, da ne spadam med najbolj ogromne… da so v Afriki še veliko močnejše ženske od mene in da sem v primerjavi z njim ravno pravšnje velikosti! “I love Africa”, sem rekla!
Vožnja je potekala mirno in hitro. V manj kot 20 minutah smo bili v vasi. Čeprav so se me Gambijci celo pot iz vseh straneh dotikali, sedeli pred mano, za mano, ob meni, pod mano, nad mano,…. Osebnega prostora, posebno pri javnih prevozih v Afriki skoraj da ni! Torej se je potrebno “zliti” z okolico in prilagoditi lokalnim navadam prebivalcev. Verjetno pa ni potrebno posebno poudariti, da sem bila edina belka na čolnu med 100 Afričani in 3 Afričankami.
Kako priti iz čolna, je bila še ena adrenalinska preizkušnja, ki je ne bom nikoli pozabila. Ko smo se pripeljali do pristanišča, so v vodo prihiteli domačini, ki nosijo ljudi iz čolna do obale. Gre za le nekaj korakov. Za vsakega, ki ga nesejo, prejmejo 10 gambijskih dalasijev, manj kot 0,25€. Pred čolnom je gneča moških, ki se preriva in bori za vsakega, ki je na čolnu. Musa uredi “drugega rambota”, da pride po mene in me odnese. Jaz mu dam fotoaparat, da poslika ta zgodovinski dogodek. Usedem se na rob in čakam. Ko pride do mene, ga vprašam za navodila. Reče mi: “noge daj narazen in se mi vrži za vrat!” Glasno se mu zasmejim in ga vprašam, če misli resno?! “Seveda mislim resno! I am a strong man”, se pohvali! Bog mu pomagaj! Ubogam ga, mu “skočim” za vrat in odnese me do obale! Ko me odloži, mi reče: “madam I need massage!” V smehu mu obljubim masažo in se z dobro napitnino posloviva od njega.
S svojo dobro voljo in humorjem si je definitivno zaslužil več kot 10 dalasijev. Zgodba se je za nazaj ponovila! Bilo je še več zabavnih trenutkov, saj se nama je pridružila Musina sestrična, ki tudi ni med najbolj vitkimi Afričankami poleg tega pa ne zna plavati in se vode neizmerno boji! Pot je bila polna smeha in adrenalinskih trenutkov.
Zaljubila sem se v deželo nasmejanih ljudi.
Ursa Faal - Gambija, Junij 2013
No comments:
Post a Comment