Stopnja revščine je v Gambiji precej visoka. Čeprav si zelo prizadevajo za zmanjševanje revščine na področju izobraževanja in zdravstva, še vedno predstavlja velik problem za državo.
Kako hudo družine udari morebitna bolezen ali izguba starša, pokaže življenjska zgodba varovanke iz Afrike;
"Ime mi je Mariama. Sem najstarejša hči v družini. Imam še mlajša brata in 4 sestre. Pred dvema letoma je naše življenje potekalo dokaj normalno. Živeli smo v skromni hiški. Oče je poskrbel, da smo imeli vsakdanji obrok riža, mama je bila pridna gospodinja in je zelo lepo skrbela za vse nas, nas spodbujala v šoli in nam vsak dan skuhala kosilo. Mama je nepismena, zato so nam pri domačih nalogah pomagale sestrične. Oče je bil krojač. Garal je cele dneve in zaslužil je malo denarja, pa vendar je vse, kar je ustvaril, dal za svoje otroke. Bili smo srečni in zadovoljni vse do dneva, ko je naš oče hudo zbolel. Bolezen se je hitro širila, denarja za zdravila in boljšo medicinsko pomoč nismo imeli, zato smo upali, da ga bodo lokalni zdravniki vseeno pozdravili. Bolezen je bila močnejša, zato smo ga pred dvema letoma izgubili.
Ostali smo sami. Mama in nas 7 otrok. Mama nikoli ni hodila v službo, saj je oče vedno poskrbel za vse nas. Takoj po smrti očeta je začela iskati delo, da bi nas lahko nahranila. V tem času so nam s hrano malo pomagali naši sorodniki, ki pa so tudi revni in nimajo veliko. Po dolgem iskanju je mama končno dobila službo čistilke v lokalnem podjetju za oblikovanje in tisk.
Zaslužila je malo, pa vendar toliko, da smo imeli vsak dan en obrok riža. Nato je zbolel najmlajši bratec. Zdravniki so rekli, da ima nekaj na srčku, vendar po očetovi smrti nismo imeli dovolj sredstev, da bi ga peljali na dodatne preiskave, kaj šele na zdravljenje. Njegovo stanje se je slabšalo iz dneva v dan. Mama je bila obupana, vsi smo zanj molili vsak dan.
Nekega jutra sem se zbudila s čudnimi občutki. Šla sem v sobo, kjer je spala mama z bratcem in sestricama. Mamo sem našla objokano in brez besed. Spraševala sem jo, kaj je narobe, vendar ni mogla odgovoriti. Zbegano sem hodila naokrog, ko je v sobo vstopila moja teta, me objela in mi povedala, da je moj mali bratec Mohamed umrl. Presekalo me je v srcu in zgrudila sem se na tla. Bog nam je vzel očeta in kmalu za tem še bratca. Življenje ni pošteno ...
Žalostna zgodba moje družine pa se tukaj ne konča. Mama je en mesec po izgubi sina izgubila še službo. Podjetje se je preselilo na drugo lokacijo in lastnik ni bil pripravljen plačati stroškov prevoza zanjo. Tako je ostala spet doma, obupana. Sorodniki so nam pomagali, kolikor so lahko, vendar so kmalu pozabili na nas. V šolo sva lahko hodila le še dva od šestih otrok. Zajtrka nismo več imeli. Privoščili smo si lahko le še pozno kosilo, vsak samo majhen obrok riža, ki je edino, kar imamo. Kljub vsemu smo vsak dan molili in prosili boga, naj nam pomaga. Mama je hodila po hišah bogatih ljudi in prosila, ali lahko opere njihovo perilo, da je zaslužila 1 ali 2 evra na dan.
Tako smo živeli vse do takrat, ko se je nekega dne zgodil čudež. Na vrata je potrkal visok gospod, ki se je najprej predstavil in povedal, da je prišel govorit z mamo. Mama je v tistem času ravno molila, zato je sedel in počakal. Povedal je, da ga je k nam poslal prijatelj našega strica in da nam bo poskušal pomagati. Nihče od nas ni razumel, kako in kaj, vendar smo bili hvaležni, saj se je v vse nas vrnilo upanje. Gospod nas je fotografiral, vzel vse naše podatke in odšel. Čez en mesec se je vrnil z denarjem, za vse nas plačal šolnino, ki smo jo dolgovali šolam, ki jih nismo več mogli obiskovati in nam kupil vrečo riža.
Težko je opisati, kako zelo smo bili hvaležni gospodu in tistim ljudem, ki še dandanes vsak mesec pošiljajo denar za hrano, medicinsko oskrbo in izobraževanje. Življenje je postalo lepše. Tudi mama je dobila moč in energijo za delo. Dosti manj joče. Zdaj kuha hrano in jo prodaja ob cesti. Včasih se celo nasmeji. Želi si nov hladilnik, da bi lahko poleg hrane prodajala še led. To bi pomenilo dodatni zaslužek in 3 obroke za vse nas."
Opomba: Ime deklice je izmišljeno, zaradi varovanja osebnih podatkov naših varovancev. Slika je simbolična. Zgodba je resnična in le ena od mnogih! Delamo drugače in želimo, da nas po tem ljudje poznajo.
Društvo Za Otroke Sveta
www.zaotrokesveta.com
www.facebook.com/ZaOtrokeSveta
No comments:
Post a Comment