SODELAVKA, SOSEDA IN SO-ŽENA?

V času odmora s sodelavkam sedim v "staff room" in se pogovarjam. Ena visoko noseča učiteljica mi pravi, da njen mož že dvajset let živi v Italiji. "Enkratno, potem boš pa moja soseda, če se kdaj preseliš k možu", ji rečem. Vpraša me, če sem iz Nemčije. Razložim ji, da sem iz Slovenije, ki meji na Italijo. Pokima v znak, da je razumela. Druga učiteljica se oglasi in reče, da nima več moža. Ko je rodila dvojčici, Awo in Adamo, je umrl. Sedaj je sama z otroki. Pove mi, da ima sedem živih otrok, trije pa so umrli. Zakaj so umrli, ne ve povedati. Vprašam jo, koliko je stara. Pravi, da bo februarja dopolnila 45 let. 

dvojčici Awa & Adama

Fatou, ki je visoko noseča z zares ogromnim trebuhom, vprašam če nosi dvojčka. Pravi da ne ve, ker nima denarja za ultrazvok, ki stane 6€. Pravi, da bo počakala, da bo rodila in bo že videla koliko jih bo. Vprašam jo, če ve kdaj ima rok, pravi da ve, da bo učiteljica, ki ima pol manjši trebuh od nje, rodila pred njo, ona pa, da bo enkrat junija ali pa julija rodila. Tako sem firbčna kaj nosi, da bi jo kar sama odpeljala v najbližjo kliniko, da vidim koliko otrok nosi... njej je pa povsem normalno, da vse te informacije pridejo z rojstvom.. spol in številko otrok, ki jih nosi. Učiteljice so mnenja, da nosi dva, ker ima v primerjavi z drugo nosečo učiteljico vsaj enkrat večji trebuh. V tej šoli imamo sedem razredov prvošolčkov. Dve učiteljici sta noseči, ena je ravnokar rodila, za ostale je samo vprašanje časa, kdaj se jim bo začel večati trebušček. Anna je rekla, da se ne bo še enkrat poročila in da je zaključila. Po mojem mnenju jih ima sedem zares dovolj. 
Ob Fatou sedi njena ljubka hčerka Aisha. Punčkam že zelo kmalu ob rojstvu v ušesa naredijo luknje in jim dajo uhane. Aisha je imela v vsakem po dva uhana. Vprašam jo kako to, da ima po dva, saj običajno vidim, da imajo v vsakem po enega. Razloži mi, da je to značilno za pleme Serehule in da ji je te uhane izbrala co-wife, v dobesednem prevodu so-žena. Hmmm so-žena. "Ali živita skupaj?", jo vprašam. "Seveda, vsi smo skupaj v eni hiši", pove vsa nasmejana in zadovoljna. Koliko žena pa ima tvoj mož? "Samo naju ima in midve se krasno razumeva". mi razloži. "Nikoli ni bilo nobenih problemov. Skupaj vzgajava Aisho in vem, da mi bo po rojstvu priskočila na pomoč. Sama ima sina starega 16 let in blazno obžuje Aisho." mi pojasni zadevo. 

Fatou in Sally

Nikakor ne morem priti do te faze, da bi to razumela in povsem normalno sprejela. V Islamu je moškim, pod določenimi pogoji, dovoljeno imeti štiri žene. Verjamem pa, da je ženskam, ki odrastejo v taki kulturi, kjer je to popolnoma normalno, veliko lažje kot tistim, ki prihajajo iz drugega okolja. Tako kot na primer jaz. Dejstvo pa je, da ni vsem Gambijkam enako lahko oziroma težko. Včasih poskušam situacijo primerjati s problematiko v Sloveniji. Verjetno se tudi v SLO dogaja, da ima kakšen moški dve ženski, sicer nista obe ženi, ker je to zakonsko prepovedano ampak...  
Fatou mi še razloži kako sodeluje s so-ženo. Izmenično kuhata, vsaka je na vrsti dva dni. Prav tako si razdelita vsa ostala gospodinjska opravila. Nekaj dni po rojstvu, bo vsa opravila prevzela njena so-žena. Fatou pravi, da bo rodila v porodnišnici, ker je bolj varno. Porod je v državni porodnišnici brezplačen. Če je z mamo in otrokom vse OK, potem še isti dan zapustita porodnišnico. Iz vasi do porodnišnice ima cca 20 min vožnje. Pravi, da jo bodo peljali sorodniki. 
Ta moja sodelavka, bi vsekakor lahko bila moja soseda, zelo težko pa so-žena. Kaj pa vi pravite na to?
Ursa Faal

MOJA FRIZERSKA IZKUŠNJA V EGIPTU

Solato trebm' in razmišljam. Vedno bolj postajam podobna staršem in starim staršem. Ne vem, a to pride z leti al kako? Solatni koščki morajo biti "ta prave" velikosti. Moj star ata in oče sta vedno rekla, da mora biti vse pravilno narezano, če ne, ni dobro za pojest. Sej malo sta se hecala, malo pa je tudi resnice v tem. 

Toliko zgodb imam za napisati, starih in novih, pa vendar rabim the moment za pisanje. Včasih "the momenta" ni, ker ni pravih okoliščin. Te dni smo čez dan večino časa brez elektrike in vode. Internet dela zelo počasi ali sploh ne dela. Na počitnicah imam Awo in Maimouno, ki imata seveda veliko želja in potreb, ki jih moram izpolniti, da lahko uživata.

Tukaj v Gambiji, se praznuje vse praznike, muslimanske in krščanske. Sploh ni slabo to. Pač malo več imamo počitnic kot v EU. Tako je bilo tudi v Egiptu. Všeč mi je ta način. Nobenih prepirov kdo bo fraj za praznike, kdo bo delal, pa ni raznih bolezni, ki nastanejo pri sodelavcih ravno v času praznikov, itd. Vsi so doma, eni praznujejo, drugi počivajo.

Ko smo že pri Egiptu, bi bilo fajn, da že enkrat napišem mojo izkušnjo s frizerji. Ne morem mimo tega, da mi je novinarka, ki je o meni naredila prispevek, "za kamerami med drugim povedala tudi to, da so me iz Egipta izgnali, prav tako iz Tanzanije in naj bi me kmalu še iz Gambije. Sicer je poskušala dobiti o tem tudi uradne informacije, a žal neuspešno, pa ne za to, ker ji tega ne bi hoteli povedati, ampak za to, ker take informacije ne obstajajo. Verjetno, bi bila jaz prva, ki bi o tem vedela kaj več kot vsi ostali. No vsaj zdi se mi tako. Ni za zamerit novinarki... pač so ji povedali prirejene zgodbice in očitno jim je verjela, tako kot vse ostalo. Škoda, ker me ni želela poslušati. Morda bi bilo danes manj otrok brez humanitarne pomoči, manj brezupnih staršev, manj izpisanih otrok iz šol, manj otrok brez malice, manj otrok brez lepše prihodnosti,... Ampak komu mar za te črne otroke tukaj,a ne?

Sicer pa je res, da sem imela priložnost zapor od bližje spoznati v Sharm El Sheikhu ampak ne za to, ker bi jaz storila kaj narobe ampak za to, ker sem prijateljci iz Srbije, ki so jo zaprli, nosila sveža oblačila in BIg Mac-a iz McDonadlca, ker ji niso dali nič za jest. O tem kdaj drugič. Tudi ona piše knjigo o svojih dogodivščinah.

No, pa da se vrnem k frizerjem. V Sharm El Sheikhu, kjer sem preživela kar nekaj časa svoje mladosti, sem po dolgem času našla eno frizerko iz Nemčije. Za vse ženske so frizerji delikatna stvar. Sicer, nisem tip ženske, ki bi vsak teden hodila k frizerju, ampak na vsake toliko časa ga pa vseeno potrebujem. V Egiptu si dolgo nisem upala k nobeni. Ko sem našla to prijazno punco, sicer Grknijo, sem bila pomirjena, saj je zadeve vedno uredila profesionalno.

Večkrat na leto sem bila v Kairu. Včasih službeno, včasih sem urejala osebne stvari. Kairo je mesto, v katerem je zelo težko živeti a hkrati nudi vse kar človek potrebuje. Za razliko od Sharma, turističnega središča, kjer imaš občutek, da si stalno na dopustu a je obenem prazno mesto za domačine, je Kairo polno življenja, stresa, prometa, kulture, zabave, zgodovine, itd. Ima vse in še veliko več kot na primer naša Ljubljana, če odmislimo naravo in smeti.

Eno popoldne me prijateljica vzame s seboj v beauty salon v Kairu. Ajde, da vidim kaj dogaja. Vstopiva v predprostor, kjer sta dve veliki udobni sedežni in pult za sprejemanje strank, ter naročiva kaj želiva. Kolegica za obe naroči manikuro, pedikuro, oblikovanje obrvi, depilacijo nog, pranje glave in oblikovanje frizure. No in tako se moje dogodivščine začnejo...

Usedeva se na sedežno in začnem opazovati kaj se dogaja v tem salonu. Iz predprostora imaš namreč pogled na celotno dogajanje, zaprt je le zadnji del salona, kjer delajo depilacije. V salonu je bilo polno žensk. Vsi stoli zasedeni, vse uslužbenke zasedene do grla. V prostor non stop vstopajo in izstopajo ženske, v večini pokrite. Opazujem kako se spedenajo do konca, potem pa ruto na glavo in odidejo. Ni mi bilo jasno zakaj 2 uri preživi v salonu, si uredi pričesko na polno, potem se pa itak zavije. Kasneje mi je seveda postalo jasno. Ženske se pridejo urediti za svojega moža! Kaj pa je to noro hudo. Pri nas se v večini pričeske urejamo za službo, sestanke, zabave, praznovanja. V Egiptu pa se nekatere ženske uredijo samo za svojega moža! Ne vse in ne vedno, da ne bo pomote. Ampak se mi zdi full noro dobro, da razmišljajo tako. Ne za druge in sebe, ampak za svojega moža. Lajkam to.

Takrat se tudi prvič srečam z lasuljami. Kratke lase, ob glavi kitke in zašito lasuljo na glavo. Kwa? O tem drugič, ko napišem o svoji frizerski prigodi v Tanzaniji in življenju v Gambiji.

Po dolgem čakanju prideva na vrsto. Za vsako "fazo" ti določijo eno žensko, ki si jo moraš zapomniti. Zakaj? Ker moraš na koncu vsaki dati napitnino. Plače imajo zelo nizke. Njihov vir zaslužka so napitnine. Egipčani nimajo problem z napitninami. Slovenci smo bolj "zategnjeni" kar se tiče nagrajevanja smile emoticon

Najprej me dajo na depilacijo nog. Poleg tuš kabine postavijo dva stola. Na enega, višjega se usedem jaz, nasproti mene ena prijaznica sedi na nizkem stolu in mi reče, da ji dam nogo na njeno koleno. Aha. Tako torej. V rokah drži nekaj lepljivega in mečka, kot plastelin. Vprašam jo kaj ima to, odgovori mi, da sladkorno pasto. Pa sej mi ni cuker padu, jaz sem prišla na depilacijo!? Pa pravi, da je starodavni način depilacije s sladkorno pasto, ki jo naredijo tako, da mešanico sladkorja, limoninega soka in vode segrejejo na zelo visoko temperaturo, da nastane taka masa... nato počakajo, da se zmes malce ohladi.... in to je to. Pred uporabo jo s prsti malce pregnetejo, da je bolj prožna in mehka. Ne uporabljajo nobenih trakov ali drugih pripomočkov. Naravna depilacija. Zanimivo. Nadušena nad idejo, se v tuš kabini z mrzlo vodo (ker tople ni bilo) sperem in grem dalje. 

Uležem se na en tak kao ležalnik in čakam. Povejo mi, da mi pride ena oblikovat obrvi. Čez kakšno minuto se pred mano prikaže ena lepotica s cvirnom v zobeh. Kaj pa bo ta zdej delala z mano? Nit si napelje na prste in gre poti meni. Dam ji tisti pogled wtf... pa pravi a niste tukaj za oblikovanje obrvi. Ja sem ja. Ja OK. Pol pa zapri oči in se sprosti. Haha. V moje misli ponovno pride tisto vprašanje... Urša kje za vraga si in kaj tukaj počneš?

Ženska profesionalno in hitro opravi delo z nitko. Takrat sem se prvič srečala s temi starodavnimi tehnikami in so me totalno navdušile! Sploh nisem dojela, da je kaj takega sploh mogoče. Oblikovanje obrvi z nitko! Depilacija s sladkorno pasto! To je bilo sicer cca 10 let nazaj ampak še vedno nisem zasledila, da bi veliko salonov v SLO sledilo tem tehnikam, ki so poleg tega, da so naravne, še poceni.

No in potem preidemo na umivanje glave in sušenje las. Med tem, ko mi ena umiva glavo, mi druga sproti naredi še manikuro in pedikuro. Kar tam poleg pride z majhnim stolčkom, se usede zraven in te obdela.
Nato me ena od frizerk posede na stol in mi naroči, da počakam. Poleg mene oz. ob vsakem stolu je pritrjen plinski gorilnik. Ko sem to videla, se mi je zameglilo pred očmi. Opazujem kaj delajo s kolegico na moji desni. Železni figaro pogreje na ognju, za par sekundo umakne, popiha in potem s tem vročim železom v njene lase, da oblikuje kodre. Halooooo!? Ne ne, na moje lase že ne. 
Ko frizerka pristopi, jo vprašam, če ima navaden sušilec za lase in krtačo, ker če ne, kar zbežim. Najdemo sušilec za lase ampak krtače za moje lase nimajo. Imajo samo navadne glavnike, ki seveda ne pomagajo dosti pri moji gosti čupi. Prosim jo, naj me samo posuši ampak ona vztraja, da mi bo malo zravnala lase z elekričnimi likalnikom za lase. Če bi prej vedela, da ga ne zna uporabljati, bi ji dovolila, da mi gre z unim železom v lase. 

Posuši mi lase in jih začne ravnati, ko se kar naenkrat zakadi ven iz moje glave. Ups. Ja ups ja... Bejba mi je zažgala lase! 100 krat se mi je opravičila ampak kar je je... pač se je zgodilo. Enkrat sem se opekla, drugič sem si glavo sušila doma, bivša tašča mi je pa kodre delala z WC paprijem. V salon sem hodila samo še na oblikovanje obrvi in depilacijo.

In ker sem zadnjih 10 let pogosto na afriški celini, sem se opogumila obiskati frizerja v Tanzaniji. Tam sem preživela cca 8 ur samo za to, da so mi oprali glavo in posušli lase. Kdaj drugič povem kaj več o tem.

Ursa Faal

NENADNA SELITEV

Bil je moj predzadnji dan mojega potovanja po Gambiji, leta 2013. Kot vsako jutro me je prebudilo sonce, ki je s svojimi vročimi žarki neusmiljeno sijalo v mojo sobo. Elektrike običajno nismo imeli, zato je bilo spanje brez ventilatorja zame skorajda nemogoče. Nekateri ljudje očitno s tem nimajo težav, saj so vročine, komarjev, vlažnosti v zraku prav navajeni. V mislih imam seveda Afričane.

Vstanem, grem pod mrzel tuš, saj "bojlerja" seveda nimamo. Tudi, če bi ga imeli, zgodba ne bi bila nič drugačna, saj imamo od dve do pet ur na dan elektriko, kar pa ni dovolj, da bi človek zjutraj vstal in užival pod toplo jutranjo prho. To je Afrika. 

Vstopim v dnevno sobo in začnem odpirati vsa okna in vrata. Čez noč imamo zaradi varnosti vse zaprto in zaklenjeno. Odprem plin, ki je tudi zaradi varnosti vedno zaprt in si skuham svojo slovensko kavo z mlekom v prahu. Zaradi težav z elektriko na splošno ni možno hraniti svežega mleka v hladilniku, zato se moram zadovoljiti z mlekom v prahu. Kaj vse potegne za seboj to "primanjkovanje" elektrike... V hladilniku hranimo samo nepokvarljive stvari in vodo, ki jo, ko imamo več kot pol ure elektriko, zmrznemo, da hladilnik ostaja dalj časa hladen. S kavico začnem še svoje predzadnje jutro. Povežem se na super počasen internet. Baterija na računalniku mi zdrži samo eno uro. Pohitim dokončati najnujnejše, saj se zavedam, da bomo do večera brez elektrike. Ko se mi računalnik ugasne, odidem v kuhinjo pospraviti posodo, očistim "štedilnik" in pometem dnevno sobo. 

Kmalu se zbudi tudi prijateljica, za katero pripravim čaj. Zajtrk pojemo, ko smo vsi pokonci. Naredimo plan za današnji dan. Mamfatou, domačinka, bo šla za mene in moje prijateljice v shopping, saj dobi dosti nižje cene, kot če bi se na tržnici pojavila jaz sama. Nakupila bo različne poletne pisane afriške oblekice. Seveda si ženske želimo še torbic, nakita in sandalov, vendar je omejitev prtljage večni problem pri avionskih prevoznikih. Tako omejim želje in ji naročim 15 afriških oblekic! Preden vsi odidejo iz hiše, Musa pritiska name, da naj začnem s pakiranjem, da ne bom česa pozabila. Ker sem last minute človek, se mi to zdi popolnoma nepotrebno. Ugovarjam, a on vztraja, da naj to naredim, še preden se dekleta vrnejo iz mesta. Nekaj časa tavam po hiši, nahranim "mojega" psa, potem pa se vseeno odločim, da začnem pakirati, da vidim, če spravim vse v kovček ali moram kupiti novo torbo. Skrbno vse zložim in ugotovim, da mi morda ne bo potrebno opravljati dodatnih nakupov.

Foto: Jana Snuderl

Kmalu se iz mesta vrne Musa. Za hip se usede in že ga nekdo kliče. Odgovori samo "waw", kar pomeni "da" in prekine. Spogledava se in že je nekdo na vratih. Musa odpre in v hišo vstopi čuvaj - starejši moški, ki živi v majhni sobici in se preživlja tako, da sedi pred vhodom in pazi na hišo. Obupano začne govoriti nekaj v plemenskem jeziku. Njegov glas je tih in očitno pretresen. Musa panično vstane, jaz se prestrašim... hitim ga spraševati kaj je narobe. Na kratko odgovori, da so prišli državni uslužbenci, ki bodo zasegli hišo, v kateri smo stanovali. Reče mi, naj se usedem in samo mirno počakam. Musa gre ven in se pogovarja z moškimi. Vsaj pet moških hodi okrog hiše in se pogovarjajo ter nekaj zapisujejo. Nič mi ni jasno. Ženska, ki je skrbela za hišo je obupana. Z uradniki hodi na okrog in joka.  

Medtem se iz mesta vrnejo dekleta. Že prej smo se dogovorili, da bosta pripravili afriško kosilo. Musa jima na kratko razloži, v čem je problem, zato se usedeta poleg mene in čakata. Musa vstopi in pove, da moramo vsi ven iz hiše in naj začnem pakirati, ker je treba oditi TAKOJ! Šokirana stojim pred njimi. Vprašam jih, če ni možno, da ostanemo še en dan. Žal ne, pravi, saj je to ukaz vrhovnega sodišča. Hišo moramo sprazniti, saj jo bodo zaklenili in odvzeli lastniku. Musa odide iskati prenočišče za eno noč. V tistem trenutku sem mu bila hvaležna, da je pritiskal name, naj pravočasno spakiram, saj bi lahko v naglici na veliko stvari pozabila. 

Uslužbenci me sprašujejo kako sem, povem jim, da je to moj zadnji dan in da nisem najbolj srečna, ker so prišli. Opravičujejo se mi in razložijo, da je to ukaz sodišča in da je nemogoče kaj spremeniti. 

Musa se vrne, iskal je stanovanje v okolici, vendar žal ni ničesar našel. Pokliče prijatelja, ki pride z avtom po moje stvari in tako zapustimo hišo. Kuža, ki sem ga v času mojega bivanja v Gambiji hranila, nam sledi. Žal mi ga je, saj vem, da so tudi njemu vzeli dom in da bo moral poiskati novega in nove lastnike, ki bodo skrbeli zanj. Res žalostno... 

Vsedemo se pred hišo, nasproti "naše" in čakamo. Musa in njegov prijatelj se odpravita iskati stanovanje. Jaz se skupaj z domačinkami "zabavam". Čuvaj nam dela družbo. Belka, ki je živela v stanovanju poleg nas, je obupana. Povabim jo, naj se usede poleg nas in jo prepričujem, da bo vse OK. Pojma nimam, če bo vse OK, ampak jaz nimam skrbi. Vedela sem, da bodo poskrbeli zame. Punca, ki je bila poleg nas, ni bila tako zelo sproščena. Obupana in prestrašena je sedela poleg nas. Njen prijatelj, pa je tako kot Musa, iskal rešitev.

Po kakšni uri in pol se Musa in njegov prijatelj vrneta z nasmehom. Pravita, da sta našla eno stanovanje, vendar moramo počakati na lastnika, da se dokončno dogovorijo za ceno. Za popestritev prosim Muso, da naj nas slika - nas "homeless people". Smejimo se in skupaj sedimo pred vhodom. Razpoloženje se malce izboljša. Čuvaj nam prinese sveži mango. Seveda ta poteza prinese še več smeha, saj smo dobili občutek, da smo se mu zares zasmilili. 

Ženske se pritožujemo, da nam niso dovolili skuhati kosila in smo ostale lačne in brez doma. Belka, za katero smo ugotovili, da dela raziskavo na področju opic v Gambiji za svojo doktorat, ima s seboj majhen "gorilnik" za kampiranje. To na plan pritegne nove ideje o tem, kako si lahko mi, lačni brezdomci kar na ulici skuhamo kosilo. Zadeva postane zabavna. 

Musa se po določenem času odloči, da poišče lastnika tiste hiše, kjer so obljubili prenočišče. Gospod, ki je obljubil sobo, se namreč ni več oglasil na telefon. Zopet odideta. Mi se zabavamo naprej. Belka hodi okrog ženske, ki je skrbela za stanovanje in najemnino, saj ji je dolgovala še 100 USD. 

Moja kolegica ji priporoča, da napišeta nek papir, ki dokazuje, da ji je dolžna denar in koliko, ker smo imeli vsi občutek, da tega denarja, niti te ženske, ne bo nikoli več videla v življenju. To zares naredi. Vrne se z 50 USD. Zaželim ji srečo pri pridobivanju preostalega denarja. 

Musa in Emid se končno vrneta z veselo novico. Dobila sta stanovanje za eno noč. Skupaj peš odidemo do nove hiše, ki je zelo blizu naše "bivše", sedaj zaplenjene hiše. Vstopimo na dvorišče. Okolica je zelo lepo urejena. Palme in bazen krasita notranjost malega resorta. Joj si mislim... a sedaj bom pa v resortu z bazenom preživela zadnjo noč. Po vsem doživetem sedaj takšno razkošje. 

"Šefica" nam pokaže stanovanje. Vse sanje o bazenu in razkošju so se mi nemudoma zrušile, ko sem prestopila prag stanovanja. Za dobrodošlico je bila na hodniku postavljena umazana ščetka za WC. Šokirana se sprehodim po stanovanju in v trenutku sem hvaležna, da bom v tem stanovanju prespala samo eno noč. Ščurki, komarji, mravlje... polomljena postelja, hiša brez pravih oken, umazanija,... Prijazna gospa hitro začne čistiti stanovanje. Mi pa skupaj preselimo vso mojo prtljago v stanovanje in se poslovimo od prijatelja, ki nam je pomagal pri prevozu.  

Moji afriški kolegici pričneta kuhati "kosilo". Zunaj je bila že trda tema. Dan so nam uničili, prav tako kosilo. 

Kmalu potem ko smo se nekako nastanili v novi hiši dobimo obisk, ki je bil napovedan že popoldne, vendar zaradi situacije ni bil možen. Sherifo, moj dober prijatelj se je prišel z svojo družino posloviti od mene. Kako lepo. Vse jih imam zelo rada. 

Za predjed pojemo nekajtoata, namazanega z maslom in sirom. Otrokoma ponudim toast. Oba se ga ustrašita. Vprašam starše, zakajne jesta. Mar nista lačna? Oče mi odgovori, da še nikoli nista videla kruha v taki obliki, kaj šele jedla, namazanega s sirom. Oče vzame kruh in jima razloži, da je to dobro in da naj pojesta. Otroka ga ubogata in začneta iz kruha dol lizati sir. 

Kmalu zatem dekleti prineseta večerjo , ki pa je tako pekoča, da ne morem jesti. V veliko posodi sta pripravili riž z mesom . Vsi pričnejo večerjati, tudi najmlajši poseže po tej pekočo hrani. Tolažim se s tem, da so ga navajali na to že od rojstva in da se pač ne morem primerjati z njimi... Pekoča hrana jih varuje pred insekti in jih hladi. V miru, ob svečah (ni bilo elektrike), ob bazenu pojedo. Musa nam postreže s pijačo. Uživamo v pogovoru, se slikamo in se tolažimo, da se kmalu zopet vidimo. Mariama, Sheriffova žena mi podari krasno afriško obleko in nakit. 

Kako zelo hvaležni so ti ljudje. Živijo v zelo skromnih razmerah, ob skromni enolični hrani vsak dan, v zelo tesnem majhnem stanovanju, pa vendar delijo z vsemi vse, kar imajo. Od njih bi se lahko marsikaj naučili! 

Zanimiv in pester dan je bil za mano. Nepričakovane stvari so v Afriki nekaj vsakdanjega, nekaj kar polepša vaše potovanje in obogati življenjske izkušnje. Obožujem Afriko. Obožujem ljudi v Afriki.

Ursa Faal

V GAMBIJI ŽENSKE IN OTROCI NE JOČEJO

Izražanje čustev. Lahko bi rekla, da mnogi izmed nas v Zahodnem svetu čustva povezujemo s solzami. Solzami sreče ali žalosti. Ko se zgodi kaj lepega, jokamo od sreče, ko se zgodi kaj smešnega, jokamo od smeha, ko se zgodi kaj žalostnega, pa po licih tečejo solze žalosti.

Izražanje čustev pri Gambijcih je zame še vedno ena velika uganka, čeprav sem vedno bolj blizu realnemu stanju. Po vsem temu času še vedno raziskujem in opazujem. Ženske ne jočejo, otroci ne jočejo, moški še toliko manj. Ne vem, ali so res tako močni, da čustva tako dobro skrivajo ali pa jih samo izražajo na drugačen način? Smo morda mi vendarle bolj čustveni od njih?

Zame pravijo, da sem postala kruta in da nimam čustev, ampak nekaterih situacij se v času življenja v Afriki enostavno navadiš, tako da te čisto vsaka situacija ne vrže več iz tira. Obiskovalci, ki pridejo v Gambijo, imajo v času, ko so tukaj, nekaj tistih trenutkov, ki jih zlomijo. Nekatere to bolj prizadane, druge malo manj. Odvisno, kaj se jim zgodi oziroma v kakšni situaciji se znajdejo. Tudi mene je na zaćetku prizadelo vse kar je šlo mimo mene. Od ljudi do živali. Med tem ko stalno iščeš neke dolgoročno rešitve, naletiš na vse živo. Ne podpiram enkratnih rešitev, kratkoročnih rešitev. Otroku brez malice dati pol svojega sendviča, psu na cesti kupiti konzervo, mami samohranilki kupiti čokolado... ni rešitev. To ne gre tako. Kdo bo jutri, ko mi odidemo temu otroku dal pol sendviča in vsem ostalim, ki nimajo malice? Kdo bo psu, ki bo drug dan zopet lačen, kupil konzervo? In kaj bo imela mama od čokolade? Vse kar delamo tukaj, prinaša dolgoročne rešitve in od tega ne odstopamo. Malo sem čustveno zašla...smile emoticon

Foto: Jana Šnuderl

Zakaj sem se sploh odločila pisati o čustvih? Zadnjič, ko sem prišla na eno izmed šol, kjer opravljam svoje poslanstvo, je bilo vzdušje napeto, drugačno, žalostno, temačno, ... Učiteljice se niso smejale, niso govorile, niso kričale. Kaj jim je? So samo ponedeljkove volje ali je kaj narobe, se sprašujem. Ponavadi me z nasmehom pozdravijo, vpijejo „Mrs. Faal how is the morning?“, se veselijo … tisti dan nič. Preden stopim v pisarno ravnatelja mi razložijo, da je v nedeljo, torej en dan prej, umrla ena izmed učiteljic. Bila je zelo mlada. Za seboj je pustila 4 majhne otroke. Sočustvujem z njim, izrečem sožalje. Stopim v pisarno ravnatelja, se usedem in čakam. Takoj mi razloži, da so zelo pretreseni zaradi smrti te učiteljice in da bodo, preden začnejo s poukom, vsi molili zanjo. In res. Zbere se cela šola. Ravnatelj vsem pove žalostno novico in skupaj molimo. Solze tečejo v potokih. Prvič, odkar sem v Gambiji, doživim kaj takega. Učiteljice na glas govorijo o njej, kako dobra ženska je bila, kako zelo je bila predana delu, kako zelo je imela rada otroke,... uffff. Energije in vzdušja, ki je nastalo ob skupni molitvi, se ne da opisati z besedami. Tako močno, čustveno, žalostno ... S sklonjenimi glavami gremo v pisarno. Učiteljicam v tišini spolzijo solze po licih. Nekaj minut ne govorimo. Vsi imamo misli nekje drugje, ko ravnatelj prekine tišino in preprosto, po afriško reče „This is life.“ Življenje gre naprej. In s to mislijo, se odpravimo vsak v svoj razred in nadaljujemo z delom. Ob 14ih se zadeva ponovi. Ravnatelj popoldanski izmeni pove žalostno novico in skupaj molijo še enkrat. Prestresljiv dan, ki ga nikoli ne bom pozabila.

Tudi ko je čas za slovo, Gambijke le redko jočejo, v primerjavi z obiskovalci in prostovoljkami, ki vedno potočijo kakšno solzo. A kasneje se izkaže, da so jim ljudje, ki so bili z njimi, ogromno pomenili. Težko rečem kolikokrat se prostovoljci spomnijo na te ljudi tukaj, ampak vem, da se Gambijci velikokrat na vse njih. Z nasmehom izrekajo njihova imena, se spomijo kakšnega dogodka, obujajo spomine na čas, ki so ga preživeli z njimi, božajo dlani, ki so jih na steno narisali prostovoljci, prosijo me, da jim pokažem slike in video posnetke. In ko bi človek na prvi pogled pomislil, da nimajo čustev, se pokaže, da so njihova čustva morda celo bolj resnična in močnejša od "naših", le pokazati jih ne znajo, tako, kot si mi to predstavljamo.

Redko boste doživeli tudi to, da se otroci jočejo. Otroci naj bi z jokom komunicirali. Jočejo, če so lačni, če čutijo bolečino, če so jezni ali če nasprotujejo staršem, ker jim nekaj ni po volji. Učiteljice v Gambiji v šolo hodijo s svojimi otroki, starimi od 3 mesecev do 2. ali 3. leta. Jasli v Gambiji nimamo. Nekateri vrtci sprejmejo otroke stare od dveh let naprej. Do takrat so otroci pri mami na hrbtu, spijo na tleh v razredu ali se prosto sprehajajo po učilnici in šoli. Kadarkoli so lačni, mama med učenjem sede in podoji. No problem. Otroci ne jočejo. Mame so mirne. Neobremenjene. Včasih se mi je zdelo nenavadno, da gambijski otroci ne jočejo oziroma to počnejo res redko. Kaj to torej pomeni, da niso lačni, jih nič ne boli in niso jezni ter ne izsiljujejo? Ko gledam na kakšen način mame vzgajajo svoje otroke, sem vedno bolj navdušena. Odnos do staršev je tudi versko privzgojen. V islamu je mama na prvem mestu in kakor mama reče, tako mora biti. Tudi odrasli moški in ženske vedno poslušajo svoje starše in jih "ubogajo", spoštujejo in za njih naredijo vse, kar je v njihovi moči. Skrb za starše je tudi moralna dolžnost, predvsem moških. Običajno mora najstarejši sin prevzeti skrb za družino in sestre.

Na začetku se mi je zdelo tudi zelo neodgovorno, da 3 letni otrok sam pride v šolo brez spremstva staršev. Sedaj vidim zadevo drugače. Ti otroci se naučijo samostojnosti že v zelo zgodnjih letih. Poznajo pot od doma do vrtca. Pazijo na mimovozeče avtomobile na cesti (gre za stranske ceste). Sami skrbijo zase čez dan. Iz torbe si vzamejo pijačo, ko so žejni, hrano, ko so lačni. Slečejo se, ko jim je vroče. Neverjetni so. Mame jih sicer zelo malo crkljajo, ker imajo ponavadi veliko otrok in ogromno dela, ampak dokler se dojijo, do 2.leta starosti, so 24 ur na dan z mamo, brez joka in stoka.

Mene pa še vedno spravijo v jok besede in vprašanja otrok, ki me z žalostnimi obrazi sprašujejo kje je ta in ta, kdaj pride... in nimam odgovorov za njih. Ljudje, ki pridejo sem in z družinami in otroki preživijo nepozadne trenutke obljubijo, da se bodo vrnili, ker mislijo, da se bodo ali pa morda, da bi se otroci in družine bolje počutili. Ne zavedajo pa se, da s svojimi obljubami, ki jih ne uresničijo, zelo prizadanejo nasmejane ljudi, ki jih imajo resnično radi.

Čustven pozdrav iz zahodne Afrike,
Ursa Faal