NENADNA SELITEV

Bil je moj predzadnji dan mojega potovanja po Gambiji, leta 2013. Kot vsako jutro me je prebudilo sonce, ki je s svojimi vročimi žarki neusmiljeno sijalo v mojo sobo. Elektrike običajno nismo imeli, zato je bilo spanje brez ventilatorja zame skorajda nemogoče. Nekateri ljudje očitno s tem nimajo težav, saj so vročine, komarjev, vlažnosti v zraku prav navajeni. V mislih imam seveda Afričane.

Vstanem, grem pod mrzel tuš, saj "bojlerja" seveda nimamo. Tudi, če bi ga imeli, zgodba ne bi bila nič drugačna, saj imamo od dve do pet ur na dan elektriko, kar pa ni dovolj, da bi človek zjutraj vstal in užival pod toplo jutranjo prho. To je Afrika. 

Vstopim v dnevno sobo in začnem odpirati vsa okna in vrata. Čez noč imamo zaradi varnosti vse zaprto in zaklenjeno. Odprem plin, ki je tudi zaradi varnosti vedno zaprt in si skuham svojo slovensko kavo z mlekom v prahu. Zaradi težav z elektriko na splošno ni možno hraniti svežega mleka v hladilniku, zato se moram zadovoljiti z mlekom v prahu. Kaj vse potegne za seboj to "primanjkovanje" elektrike... V hladilniku hranimo samo nepokvarljive stvari in vodo, ki jo, ko imamo več kot pol ure elektriko, zmrznemo, da hladilnik ostaja dalj časa hladen. S kavico začnem še svoje predzadnje jutro. Povežem se na super počasen internet. Baterija na računalniku mi zdrži samo eno uro. Pohitim dokončati najnujnejše, saj se zavedam, da bomo do večera brez elektrike. Ko se mi računalnik ugasne, odidem v kuhinjo pospraviti posodo, očistim "štedilnik" in pometem dnevno sobo. 

Kmalu se zbudi tudi prijateljica, za katero pripravim čaj. Zajtrk pojemo, ko smo vsi pokonci. Naredimo plan za današnji dan. Mamfatou, domačinka, bo šla za mene in moje prijateljice v shopping, saj dobi dosti nižje cene, kot če bi se na tržnici pojavila jaz sama. Nakupila bo različne poletne pisane afriške oblekice. Seveda si ženske želimo še torbic, nakita in sandalov, vendar je omejitev prtljage večni problem pri avionskih prevoznikih. Tako omejim želje in ji naročim 15 afriških oblekic! Preden vsi odidejo iz hiše, Musa pritiska name, da naj začnem s pakiranjem, da ne bom česa pozabila. Ker sem last minute človek, se mi to zdi popolnoma nepotrebno. Ugovarjam, a on vztraja, da naj to naredim, še preden se dekleta vrnejo iz mesta. Nekaj časa tavam po hiši, nahranim "mojega" psa, potem pa se vseeno odločim, da začnem pakirati, da vidim, če spravim vse v kovček ali moram kupiti novo torbo. Skrbno vse zložim in ugotovim, da mi morda ne bo potrebno opravljati dodatnih nakupov.

Foto: Jana Snuderl

Kmalu se iz mesta vrne Musa. Za hip se usede in že ga nekdo kliče. Odgovori samo "waw", kar pomeni "da" in prekine. Spogledava se in že je nekdo na vratih. Musa odpre in v hišo vstopi čuvaj - starejši moški, ki živi v majhni sobici in se preživlja tako, da sedi pred vhodom in pazi na hišo. Obupano začne govoriti nekaj v plemenskem jeziku. Njegov glas je tih in očitno pretresen. Musa panično vstane, jaz se prestrašim... hitim ga spraševati kaj je narobe. Na kratko odgovori, da so prišli državni uslužbenci, ki bodo zasegli hišo, v kateri smo stanovali. Reče mi, naj se usedem in samo mirno počakam. Musa gre ven in se pogovarja z moškimi. Vsaj pet moških hodi okrog hiše in se pogovarjajo ter nekaj zapisujejo. Nič mi ni jasno. Ženska, ki je skrbela za hišo je obupana. Z uradniki hodi na okrog in joka.  

Medtem se iz mesta vrnejo dekleta. Že prej smo se dogovorili, da bosta pripravili afriško kosilo. Musa jima na kratko razloži, v čem je problem, zato se usedeta poleg mene in čakata. Musa vstopi in pove, da moramo vsi ven iz hiše in naj začnem pakirati, ker je treba oditi TAKOJ! Šokirana stojim pred njimi. Vprašam jih, če ni možno, da ostanemo še en dan. Žal ne, pravi, saj je to ukaz vrhovnega sodišča. Hišo moramo sprazniti, saj jo bodo zaklenili in odvzeli lastniku. Musa odide iskati prenočišče za eno noč. V tistem trenutku sem mu bila hvaležna, da je pritiskal name, naj pravočasno spakiram, saj bi lahko v naglici na veliko stvari pozabila. 

Uslužbenci me sprašujejo kako sem, povem jim, da je to moj zadnji dan in da nisem najbolj srečna, ker so prišli. Opravičujejo se mi in razložijo, da je to ukaz sodišča in da je nemogoče kaj spremeniti. 

Musa se vrne, iskal je stanovanje v okolici, vendar žal ni ničesar našel. Pokliče prijatelja, ki pride z avtom po moje stvari in tako zapustimo hišo. Kuža, ki sem ga v času mojega bivanja v Gambiji hranila, nam sledi. Žal mi ga je, saj vem, da so tudi njemu vzeli dom in da bo moral poiskati novega in nove lastnike, ki bodo skrbeli zanj. Res žalostno... 

Vsedemo se pred hišo, nasproti "naše" in čakamo. Musa in njegov prijatelj se odpravita iskati stanovanje. Jaz se skupaj z domačinkami "zabavam". Čuvaj nam dela družbo. Belka, ki je živela v stanovanju poleg nas, je obupana. Povabim jo, naj se usede poleg nas in jo prepričujem, da bo vse OK. Pojma nimam, če bo vse OK, ampak jaz nimam skrbi. Vedela sem, da bodo poskrbeli zame. Punca, ki je bila poleg nas, ni bila tako zelo sproščena. Obupana in prestrašena je sedela poleg nas. Njen prijatelj, pa je tako kot Musa, iskal rešitev.

Po kakšni uri in pol se Musa in njegov prijatelj vrneta z nasmehom. Pravita, da sta našla eno stanovanje, vendar moramo počakati na lastnika, da se dokončno dogovorijo za ceno. Za popestritev prosim Muso, da naj nas slika - nas "homeless people". Smejimo se in skupaj sedimo pred vhodom. Razpoloženje se malce izboljša. Čuvaj nam prinese sveži mango. Seveda ta poteza prinese še več smeha, saj smo dobili občutek, da smo se mu zares zasmilili. 

Ženske se pritožujemo, da nam niso dovolili skuhati kosila in smo ostale lačne in brez doma. Belka, za katero smo ugotovili, da dela raziskavo na področju opic v Gambiji za svojo doktorat, ima s seboj majhen "gorilnik" za kampiranje. To na plan pritegne nove ideje o tem, kako si lahko mi, lačni brezdomci kar na ulici skuhamo kosilo. Zadeva postane zabavna. 

Musa se po določenem času odloči, da poišče lastnika tiste hiše, kjer so obljubili prenočišče. Gospod, ki je obljubil sobo, se namreč ni več oglasil na telefon. Zopet odideta. Mi se zabavamo naprej. Belka hodi okrog ženske, ki je skrbela za stanovanje in najemnino, saj ji je dolgovala še 100 USD. 

Moja kolegica ji priporoča, da napišeta nek papir, ki dokazuje, da ji je dolžna denar in koliko, ker smo imeli vsi občutek, da tega denarja, niti te ženske, ne bo nikoli več videla v življenju. To zares naredi. Vrne se z 50 USD. Zaželim ji srečo pri pridobivanju preostalega denarja. 

Musa in Emid se končno vrneta z veselo novico. Dobila sta stanovanje za eno noč. Skupaj peš odidemo do nove hiše, ki je zelo blizu naše "bivše", sedaj zaplenjene hiše. Vstopimo na dvorišče. Okolica je zelo lepo urejena. Palme in bazen krasita notranjost malega resorta. Joj si mislim... a sedaj bom pa v resortu z bazenom preživela zadnjo noč. Po vsem doživetem sedaj takšno razkošje. 

"Šefica" nam pokaže stanovanje. Vse sanje o bazenu in razkošju so se mi nemudoma zrušile, ko sem prestopila prag stanovanja. Za dobrodošlico je bila na hodniku postavljena umazana ščetka za WC. Šokirana se sprehodim po stanovanju in v trenutku sem hvaležna, da bom v tem stanovanju prespala samo eno noč. Ščurki, komarji, mravlje... polomljena postelja, hiša brez pravih oken, umazanija,... Prijazna gospa hitro začne čistiti stanovanje. Mi pa skupaj preselimo vso mojo prtljago v stanovanje in se poslovimo od prijatelja, ki nam je pomagal pri prevozu.  

Moji afriški kolegici pričneta kuhati "kosilo". Zunaj je bila že trda tema. Dan so nam uničili, prav tako kosilo. 

Kmalu potem ko smo se nekako nastanili v novi hiši dobimo obisk, ki je bil napovedan že popoldne, vendar zaradi situacije ni bil možen. Sherifo, moj dober prijatelj se je prišel z svojo družino posloviti od mene. Kako lepo. Vse jih imam zelo rada. 

Za predjed pojemo nekajtoata, namazanega z maslom in sirom. Otrokoma ponudim toast. Oba se ga ustrašita. Vprašam starše, zakajne jesta. Mar nista lačna? Oče mi odgovori, da še nikoli nista videla kruha v taki obliki, kaj šele jedla, namazanega s sirom. Oče vzame kruh in jima razloži, da je to dobro in da naj pojesta. Otroka ga ubogata in začneta iz kruha dol lizati sir. 

Kmalu zatem dekleti prineseta večerjo , ki pa je tako pekoča, da ne morem jesti. V veliko posodi sta pripravili riž z mesom . Vsi pričnejo večerjati, tudi najmlajši poseže po tej pekočo hrani. Tolažim se s tem, da so ga navajali na to že od rojstva in da se pač ne morem primerjati z njimi... Pekoča hrana jih varuje pred insekti in jih hladi. V miru, ob svečah (ni bilo elektrike), ob bazenu pojedo. Musa nam postreže s pijačo. Uživamo v pogovoru, se slikamo in se tolažimo, da se kmalu zopet vidimo. Mariama, Sheriffova žena mi podari krasno afriško obleko in nakit. 

Kako zelo hvaležni so ti ljudje. Živijo v zelo skromnih razmerah, ob skromni enolični hrani vsak dan, v zelo tesnem majhnem stanovanju, pa vendar delijo z vsemi vse, kar imajo. Od njih bi se lahko marsikaj naučili! 

Zanimiv in pester dan je bil za mano. Nepričakovane stvari so v Afriki nekaj vsakdanjega, nekaj kar polepša vaše potovanje in obogati življenjske izkušnje. Obožujem Afriko. Obožujem ljudi v Afriki.

Ursa Faal