Toliko zgodb imam za napisati, starih in novih, pa vendar rabim the moment za pisanje. Včasih "the momenta" ni, ker ni pravih okoliščin. Te dni smo čez dan večino časa brez elektrike in vode. Internet dela zelo počasi ali sploh ne dela. Na počitnicah imam Awo in Maimouno, ki imata seveda veliko želja in potreb, ki jih moram izpolniti, da lahko uživata.
Tukaj v Gambiji, se praznuje vse praznike, muslimanske in krščanske. Sploh ni slabo to. Pač malo več imamo počitnic kot v EU. Tako je bilo tudi v Egiptu. Všeč mi je ta način. Nobenih prepirov kdo bo fraj za praznike, kdo bo delal, pa ni raznih bolezni, ki nastanejo pri sodelavcih ravno v času praznikov, itd. Vsi so doma, eni praznujejo, drugi počivajo.
Ko smo že pri Egiptu, bi bilo fajn, da že enkrat napišem mojo izkušnjo s frizerji. Ne morem mimo tega, da mi je novinarka, ki je o meni naredila prispevek, "za kamerami med drugim povedala tudi to, da so me iz Egipta izgnali, prav tako iz Tanzanije in naj bi me kmalu še iz Gambije. Sicer je poskušala dobiti o tem tudi uradne informacije, a žal neuspešno, pa ne za to, ker ji tega ne bi hoteli povedati, ampak za to, ker take informacije ne obstajajo. Verjetno, bi bila jaz prva, ki bi o tem vedela kaj več kot vsi ostali. No vsaj zdi se mi tako. Ni za zamerit novinarki... pač so ji povedali prirejene zgodbice in očitno jim je verjela, tako kot vse ostalo. Škoda, ker me ni želela poslušati. Morda bi bilo danes manj otrok brez humanitarne pomoči, manj brezupnih staršev, manj izpisanih otrok iz šol, manj otrok brez malice, manj otrok brez lepše prihodnosti,... Ampak komu mar za te črne otroke tukaj,a ne?
Sicer pa je res, da sem imela priložnost zapor od bližje spoznati v Sharm El Sheikhu ampak ne za to, ker bi jaz storila kaj narobe ampak za to, ker sem prijateljci iz Srbije, ki so jo zaprli, nosila sveža oblačila in BIg Mac-a iz McDonadlca, ker ji niso dali nič za jest. O tem kdaj drugič. Tudi ona piše knjigo o svojih dogodivščinah.
No, pa da se vrnem k frizerjem. V Sharm El Sheikhu, kjer sem preživela kar nekaj časa svoje mladosti, sem po dolgem času našla eno frizerko iz Nemčije. Za vse ženske so frizerji delikatna stvar. Sicer, nisem tip ženske, ki bi vsak teden hodila k frizerju, ampak na vsake toliko časa ga pa vseeno potrebujem. V Egiptu si dolgo nisem upala k nobeni. Ko sem našla to prijazno punco, sicer Grknijo, sem bila pomirjena, saj je zadeve vedno uredila profesionalno.
Večkrat na leto sem bila v Kairu. Včasih službeno, včasih sem urejala osebne stvari. Kairo je mesto, v katerem je zelo težko živeti a hkrati nudi vse kar človek potrebuje. Za razliko od Sharma, turističnega središča, kjer imaš občutek, da si stalno na dopustu a je obenem prazno mesto za domačine, je Kairo polno življenja, stresa, prometa, kulture, zabave, zgodovine, itd. Ima vse in še veliko več kot na primer naša Ljubljana, če odmislimo naravo in smeti.
Eno popoldne me prijateljica vzame s seboj v beauty salon v Kairu. Ajde, da vidim kaj dogaja. Vstopiva v predprostor, kjer sta dve veliki udobni sedežni in pult za sprejemanje strank, ter naročiva kaj želiva. Kolegica za obe naroči manikuro, pedikuro, oblikovanje obrvi, depilacijo nog, pranje glave in oblikovanje frizure. No in tako se moje dogodivščine začnejo...
Usedeva se na sedežno in začnem opazovati kaj se dogaja v tem salonu. Iz predprostora imaš namreč pogled na celotno dogajanje, zaprt je le zadnji del salona, kjer delajo depilacije. V salonu je bilo polno žensk. Vsi stoli zasedeni, vse uslužbenke zasedene do grla. V prostor non stop vstopajo in izstopajo ženske, v večini pokrite. Opazujem kako se spedenajo do konca, potem pa ruto na glavo in odidejo. Ni mi bilo jasno zakaj 2 uri preživi v salonu, si uredi pričesko na polno, potem se pa itak zavije. Kasneje mi je seveda postalo jasno. Ženske se pridejo urediti za svojega moža! Kaj pa je to noro hudo. Pri nas se v večini pričeske urejamo za službo, sestanke, zabave, praznovanja. V Egiptu pa se nekatere ženske uredijo samo za svojega moža! Ne vse in ne vedno, da ne bo pomote. Ampak se mi zdi full noro dobro, da razmišljajo tako. Ne za druge in sebe, ampak za svojega moža. Lajkam to.
Takrat se tudi prvič srečam z lasuljami. Kratke lase, ob glavi kitke in zašito lasuljo na glavo. Kwa? O tem drugič, ko napišem o svoji frizerski prigodi v Tanzaniji in življenju v Gambiji.
Po dolgem čakanju prideva na vrsto. Za vsako "fazo" ti določijo eno žensko, ki si jo moraš zapomniti. Zakaj? Ker moraš na koncu vsaki dati napitnino. Plače imajo zelo nizke. Njihov vir zaslužka so napitnine. Egipčani nimajo problem z napitninami. Slovenci smo bolj "zategnjeni" kar se tiče nagrajevanja smile emoticon
Najprej me dajo na depilacijo nog. Poleg tuš kabine postavijo dva stola. Na enega, višjega se usedem jaz, nasproti mene ena prijaznica sedi na nizkem stolu in mi reče, da ji dam nogo na njeno koleno. Aha. Tako torej. V rokah drži nekaj lepljivega in mečka, kot plastelin. Vprašam jo kaj ima to, odgovori mi, da sladkorno pasto. Pa sej mi ni cuker padu, jaz sem prišla na depilacijo!? Pa pravi, da je starodavni način depilacije s sladkorno pasto, ki jo naredijo tako, da mešanico sladkorja, limoninega soka in vode segrejejo na zelo visoko temperaturo, da nastane taka masa... nato počakajo, da se zmes malce ohladi.... in to je to. Pred uporabo jo s prsti malce pregnetejo, da je bolj prožna in mehka. Ne uporabljajo nobenih trakov ali drugih pripomočkov. Naravna depilacija. Zanimivo. Nadušena nad idejo, se v tuš kabini z mrzlo vodo (ker tople ni bilo) sperem in grem dalje.
Uležem se na en tak kao ležalnik in čakam. Povejo mi, da mi pride ena oblikovat obrvi. Čez kakšno minuto se pred mano prikaže ena lepotica s cvirnom v zobeh. Kaj pa bo ta zdej delala z mano? Nit si napelje na prste in gre poti meni. Dam ji tisti pogled wtf... pa pravi a niste tukaj za oblikovanje obrvi. Ja sem ja. Ja OK. Pol pa zapri oči in se sprosti. Haha. V moje misli ponovno pride tisto vprašanje... Urša kje za vraga si in kaj tukaj počneš?
Ženska profesionalno in hitro opravi delo z nitko. Takrat sem se prvič srečala s temi starodavnimi tehnikami in so me totalno navdušile! Sploh nisem dojela, da je kaj takega sploh mogoče. Oblikovanje obrvi z nitko! Depilacija s sladkorno pasto! To je bilo sicer cca 10 let nazaj ampak še vedno nisem zasledila, da bi veliko salonov v SLO sledilo tem tehnikam, ki so poleg tega, da so naravne, še poceni.
No in potem preidemo na umivanje glave in sušenje las. Med tem, ko mi ena umiva glavo, mi druga sproti naredi še manikuro in pedikuro. Kar tam poleg pride z majhnim stolčkom, se usede zraven in te obdela.
Nato me ena od frizerk posede na stol in mi naroči, da počakam. Poleg mene oz. ob vsakem stolu je pritrjen plinski gorilnik. Ko sem to videla, se mi je zameglilo pred očmi. Opazujem kaj delajo s kolegico na moji desni. Železni figaro pogreje na ognju, za par sekundo umakne, popiha in potem s tem vročim železom v njene lase, da oblikuje kodre. Halooooo!? Ne ne, na moje lase že ne.
Ko frizerka pristopi, jo vprašam, če ima navaden sušilec za lase in krtačo, ker če ne, kar zbežim. Najdemo sušilec za lase ampak krtače za moje lase nimajo. Imajo samo navadne glavnike, ki seveda ne pomagajo dosti pri moji gosti čupi. Prosim jo, naj me samo posuši ampak ona vztraja, da mi bo malo zravnala lase z elekričnimi likalnikom za lase. Če bi prej vedela, da ga ne zna uporabljati, bi ji dovolila, da mi gre z unim železom v lase.
Posuši mi lase in jih začne ravnati, ko se kar naenkrat zakadi ven iz moje glave. Ups. Ja ups ja... Bejba mi je zažgala lase! 100 krat se mi je opravičila ampak kar je je... pač se je zgodilo. Enkrat sem se opekla, drugič sem si glavo sušila doma, bivša tašča mi je pa kodre delala z WC paprijem. V salon sem hodila samo še na oblikovanje obrvi in depilacijo.
In ker sem zadnjih 10 let pogosto na afriški celini, sem se opogumila obiskati frizerja v Tanzaniji. Tam sem preživela cca 8 ur samo za to, da so mi oprali glavo in posušli lase. Kdaj drugič povem kaj več o tem.
Ursa Faal
No comments:
Post a Comment