V GAMBIJI ŽENSKE IN OTROCI NE JOČEJO

Izražanje čustev. Lahko bi rekla, da mnogi izmed nas v Zahodnem svetu čustva povezujemo s solzami. Solzami sreče ali žalosti. Ko se zgodi kaj lepega, jokamo od sreče, ko se zgodi kaj smešnega, jokamo od smeha, ko se zgodi kaj žalostnega, pa po licih tečejo solze žalosti.

Izražanje čustev pri Gambijcih je zame še vedno ena velika uganka, čeprav sem vedno bolj blizu realnemu stanju. Po vsem temu času še vedno raziskujem in opazujem. Ženske ne jočejo, otroci ne jočejo, moški še toliko manj. Ne vem, ali so res tako močni, da čustva tako dobro skrivajo ali pa jih samo izražajo na drugačen način? Smo morda mi vendarle bolj čustveni od njih?

Zame pravijo, da sem postala kruta in da nimam čustev, ampak nekaterih situacij se v času življenja v Afriki enostavno navadiš, tako da te čisto vsaka situacija ne vrže več iz tira. Obiskovalci, ki pridejo v Gambijo, imajo v času, ko so tukaj, nekaj tistih trenutkov, ki jih zlomijo. Nekatere to bolj prizadane, druge malo manj. Odvisno, kaj se jim zgodi oziroma v kakšni situaciji se znajdejo. Tudi mene je na zaćetku prizadelo vse kar je šlo mimo mene. Od ljudi do živali. Med tem ko stalno iščeš neke dolgoročno rešitve, naletiš na vse živo. Ne podpiram enkratnih rešitev, kratkoročnih rešitev. Otroku brez malice dati pol svojega sendviča, psu na cesti kupiti konzervo, mami samohranilki kupiti čokolado... ni rešitev. To ne gre tako. Kdo bo jutri, ko mi odidemo temu otroku dal pol sendviča in vsem ostalim, ki nimajo malice? Kdo bo psu, ki bo drug dan zopet lačen, kupil konzervo? In kaj bo imela mama od čokolade? Vse kar delamo tukaj, prinaša dolgoročne rešitve in od tega ne odstopamo. Malo sem čustveno zašla...smile emoticon

Foto: Jana Šnuderl

Zakaj sem se sploh odločila pisati o čustvih? Zadnjič, ko sem prišla na eno izmed šol, kjer opravljam svoje poslanstvo, je bilo vzdušje napeto, drugačno, žalostno, temačno, ... Učiteljice se niso smejale, niso govorile, niso kričale. Kaj jim je? So samo ponedeljkove volje ali je kaj narobe, se sprašujem. Ponavadi me z nasmehom pozdravijo, vpijejo „Mrs. Faal how is the morning?“, se veselijo … tisti dan nič. Preden stopim v pisarno ravnatelja mi razložijo, da je v nedeljo, torej en dan prej, umrla ena izmed učiteljic. Bila je zelo mlada. Za seboj je pustila 4 majhne otroke. Sočustvujem z njim, izrečem sožalje. Stopim v pisarno ravnatelja, se usedem in čakam. Takoj mi razloži, da so zelo pretreseni zaradi smrti te učiteljice in da bodo, preden začnejo s poukom, vsi molili zanjo. In res. Zbere se cela šola. Ravnatelj vsem pove žalostno novico in skupaj molimo. Solze tečejo v potokih. Prvič, odkar sem v Gambiji, doživim kaj takega. Učiteljice na glas govorijo o njej, kako dobra ženska je bila, kako zelo je bila predana delu, kako zelo je imela rada otroke,... uffff. Energije in vzdušja, ki je nastalo ob skupni molitvi, se ne da opisati z besedami. Tako močno, čustveno, žalostno ... S sklonjenimi glavami gremo v pisarno. Učiteljicam v tišini spolzijo solze po licih. Nekaj minut ne govorimo. Vsi imamo misli nekje drugje, ko ravnatelj prekine tišino in preprosto, po afriško reče „This is life.“ Življenje gre naprej. In s to mislijo, se odpravimo vsak v svoj razred in nadaljujemo z delom. Ob 14ih se zadeva ponovi. Ravnatelj popoldanski izmeni pove žalostno novico in skupaj molijo še enkrat. Prestresljiv dan, ki ga nikoli ne bom pozabila.

Tudi ko je čas za slovo, Gambijke le redko jočejo, v primerjavi z obiskovalci in prostovoljkami, ki vedno potočijo kakšno solzo. A kasneje se izkaže, da so jim ljudje, ki so bili z njimi, ogromno pomenili. Težko rečem kolikokrat se prostovoljci spomnijo na te ljudi tukaj, ampak vem, da se Gambijci velikokrat na vse njih. Z nasmehom izrekajo njihova imena, se spomijo kakšnega dogodka, obujajo spomine na čas, ki so ga preživeli z njimi, božajo dlani, ki so jih na steno narisali prostovoljci, prosijo me, da jim pokažem slike in video posnetke. In ko bi človek na prvi pogled pomislil, da nimajo čustev, se pokaže, da so njihova čustva morda celo bolj resnična in močnejša od "naših", le pokazati jih ne znajo, tako, kot si mi to predstavljamo.

Redko boste doživeli tudi to, da se otroci jočejo. Otroci naj bi z jokom komunicirali. Jočejo, če so lačni, če čutijo bolečino, če so jezni ali če nasprotujejo staršem, ker jim nekaj ni po volji. Učiteljice v Gambiji v šolo hodijo s svojimi otroki, starimi od 3 mesecev do 2. ali 3. leta. Jasli v Gambiji nimamo. Nekateri vrtci sprejmejo otroke stare od dveh let naprej. Do takrat so otroci pri mami na hrbtu, spijo na tleh v razredu ali se prosto sprehajajo po učilnici in šoli. Kadarkoli so lačni, mama med učenjem sede in podoji. No problem. Otroci ne jočejo. Mame so mirne. Neobremenjene. Včasih se mi je zdelo nenavadno, da gambijski otroci ne jočejo oziroma to počnejo res redko. Kaj to torej pomeni, da niso lačni, jih nič ne boli in niso jezni ter ne izsiljujejo? Ko gledam na kakšen način mame vzgajajo svoje otroke, sem vedno bolj navdušena. Odnos do staršev je tudi versko privzgojen. V islamu je mama na prvem mestu in kakor mama reče, tako mora biti. Tudi odrasli moški in ženske vedno poslušajo svoje starše in jih "ubogajo", spoštujejo in za njih naredijo vse, kar je v njihovi moči. Skrb za starše je tudi moralna dolžnost, predvsem moških. Običajno mora najstarejši sin prevzeti skrb za družino in sestre.

Na začetku se mi je zdelo tudi zelo neodgovorno, da 3 letni otrok sam pride v šolo brez spremstva staršev. Sedaj vidim zadevo drugače. Ti otroci se naučijo samostojnosti že v zelo zgodnjih letih. Poznajo pot od doma do vrtca. Pazijo na mimovozeče avtomobile na cesti (gre za stranske ceste). Sami skrbijo zase čez dan. Iz torbe si vzamejo pijačo, ko so žejni, hrano, ko so lačni. Slečejo se, ko jim je vroče. Neverjetni so. Mame jih sicer zelo malo crkljajo, ker imajo ponavadi veliko otrok in ogromno dela, ampak dokler se dojijo, do 2.leta starosti, so 24 ur na dan z mamo, brez joka in stoka.

Mene pa še vedno spravijo v jok besede in vprašanja otrok, ki me z žalostnimi obrazi sprašujejo kje je ta in ta, kdaj pride... in nimam odgovorov za njih. Ljudje, ki pridejo sem in z družinami in otroki preživijo nepozadne trenutke obljubijo, da se bodo vrnili, ker mislijo, da se bodo ali pa morda, da bi se otroci in družine bolje počutili. Ne zavedajo pa se, da s svojimi obljubami, ki jih ne uresničijo, zelo prizadanejo nasmejane ljudi, ki jih imajo resnično radi.

Čustven pozdrav iz zahodne Afrike,
Ursa Faal