OBISK VASI BARRA IN PRESENEČENJE ZA DOMAČINE

S prostovoljci smo se na dan bajrama, praznika, najpomembnejšega islamskega praznika, ki je dela prost dan, odpravili v vas Barra. Zgodaj zjutraj je po nas prišel vodič z dvema šoferjema s precejšnjo zamudo. Usedli smo se v avto in hitro smo ugotovili, da je nekaj narobe s pnevmatiko. Lastnik avtomobila nam pove, da je prazna. Zapeljemo se do prve luči in fantje se takoj spravijo na delo.  Tako se je začel naš štiridnevni izlet. To je Afrika.

Ko so zadevo uredili, smo se odpravili v Banjul, kjer je bila dolga vrsta vozil. Prvi trajekt je bil popolnoma poln, tako ni bilo več možnosti, da nam uspe priti v vas bolj zgodaj. Po dogovoru z osebjem smo se vkrcali na drugi trajekt. Že sama vožnja s trajektom je nekaj posebnega, še posebno zato, ker poleg ljudi prevažajo tudi živali, sadje, pohištvo, itd.  

Po prihodu v vas so nas peljali do lokalne trgovine, kjer smo kupili kruh, maslo in kavo za zajtrk. Med sprehodom po vasi se nam je pridružilo precej otrok, ki so si želeli le naše bližine, objema in stiska rok.

Po molitvi so nas prišli pozdravit domačini, pokazali so nam, kako se spleza na palmo in olupi kokos, ter med vsem tem dogajanjem so v hiši družine Faal žrtovali kozo, ki je del kulturnega običaja.

Sandra in Greta sta se odločili, da bosta na ta veliki praznik ljudi presenetili z donacijami, ki sta jih imeli pripravljene za najrevnejše ljudi v vasi. Skupaj smo se odpravili v vasi, kjer sta sami izročali finančno pomoč najrevnejšim. Presečeni ljudje niso mogli verjeti, kaj se dogaja. Nekateri so le nemo gledali in se upali veseliti šele po tem,  ko smo zapustili dvorišče. Eni so na glas molili, skakali in kričali drugi so takoj pohiteli na tržnico po hrano. Skratka, ljudje so bili presrečni in zelo hvaležni za finančno pomoč, ki so jo dobili.  Rekli so, da je nemogoče z besedami povedati, kako zelo so jim polepšali praznike. To je bil najsrečnejši trenutek našega izleta.

Popoldne smo preživeli pri Faalovih. Fantje so kuhali čaj, tudi nekatera dekleta so se preizkusila v prelivanju čaja. Spremljali smo ženske pri pripravi kosila v kuhinji na prostem. Družili smo se z otroki in odraslimi.

Za kosilo so pripravili pečeno kozo na žaru in benachin (jed z rižem, mesom in zelenjavo). Odlično tradicionalno kosilo je teknilo prav vsem.

Po kosilu smo se odpravili v naslednje vasi,  Juffureh in Albreda.  

www.potujkotprostovoljec.si 

RIŽEVA POLJA

BREZ RIŽA NI KOSILA

Zelo veliko ljudi riž povezuje z azijskimi državami. Dejstvo je, da je riž osnovno živilo, značilno tudi za mnoge afriške države, med njimi tudi Gambijo in sosednji Senegal. Povprečna družina, ki šteje 6-8 članov, porabi mesečno cca. 75kg riža. Večina glavnih jedi je sestavljenih iz riža in različnih mesnih, ribjih ali zelenjavnih omak. Med popularnejšimi so Domoda, Benachin, Yassa, Mbahal, Supakanja. Riž je tudi osnova za sladke jedi, kot je npr. Churra Gerteh. Za večino Gambijcev je kosilo popolno le, če vsebuje riž. 

Riževo polje v Gambiji

Izvorno območje riža so tropski in subtropski deli južne in jugovzhodne Azije ter Afrika. Za vzgojo je potrebno dovolj vode, zato riž uspeva tudi v Gambiji. Gojenje riža je bilo prepuščeno ženskam, že pred kolonialnimi silami. Največ riževih polj je na nekdanjih območjih mangrov in na območjih, kjer reka ni tako slana. Ženske v deževni dobi presajajo sadike iz vlažne zemlje na riževa polja pod vodo. Slednje dozorijo v 140 - 220 dneh. On koncu leta riž žanjejo in seme z različnii tehnikami ločijo od lupine.

Ženske med delom na riževem polju, Gambija

Med letoma 1966 in 1969 je Kitajec, g. Lee v Gambiji uvedel gojenje riža z metodo namakanja, na območju otoka Janjabureh (Georgetown). Leta 1973 je vlada začela svoj razvojni projekt, ki je bil zelo uspešen. Temu je sledilo več uspešnih projektov: leta 1982 v vasi Jahali in Pacharr, leta 1991, 1997 in 1998 na različnih področjih Gambije. 

Sedanji predsednik Dr. Yahya Jammeh spodbuja obdelovanje riževih polj in redno obiskuje glavna riževa polja po vsej državi. Njegova vizija je, da bi do leta 2016 pridelali dovolj riža za potrebe vseh prebivalcev Gambije. Želi, da predanost in voljo pri pridelavi riža pokažejo tudi moški in mladi, saj verjame, da to težaško delo ni le delo za ženske. 

















Po videzu je rastlina podobna prosu in zraste od 70 do 120 cm visoko. Vodo potrebuje predvsem v času razraščanja. Večino del še vedno opravlja ročno cela vas, oz. več vasi skupaj. Predsednik je nekatera področja oskrbel s tehnološkimi napravami in traktorji.

Če se boste udeležili mednarodnega tabora Gambija 2016, boste imeli priložnost obiskati ogromna riževa polja, ki jih začnejo obdelovati v začetku deževne dobe (julij).

Več na www.potujkotprostovoljec.si 

Delavec na riževem polju

UMIVANJE LAS JE LAHKO TUDI CELODNEVNI DOGODEK!

V Tanzaniji sem zadnje 3 tedne preživela pri prijateljici, ki je domačinka. Res, da so bili življenjski pogoji bistveno skromnejši, kot v veliki hiši oziroma vili, kot jo nekateri pomenujejo, kjer sem bivala prej, a vendar je bilo vzdušje veliko bolj veselo, domače, toplo in svobodnejše. Imela sem malo sobico s posteljo, preko katere je bila velika mreža proti komarjem.  WC školje ni bilo, tudi tuša ne. Imeli smo "štrbunk" varianto in umivali smo se tako, da nam je mama pogrela vodo in smo se potem z mešanjem hladne in vroče polivali. Za kosilo je bilo vedno nekaj drugega. Tradicionalne okusne tanzanijske jedi nam je pripravila mama.  Bilo je odlično in nepozabno.

Prišel je dan, ko je bilo že precej nujno,da si umijem lase. S kolegico razmišljava, kako bi to izvedli. Tistim, ki me ne poznate, naj povem, da imam zelo dolge in zelo goste lase. Nekaj časa se gledava in razmišjava... ona nima takih problemov, ker ima zelo kratke lase. Predlaga, da greva nekam, kjer imajo tuš. Ja, seveda, to bi bilo najbolje....samo kam? Kar nekam nekomu na vrata in rečt....a se lahko pri vas stuširam? Spomnim se, da bi lahko šla k frizerju. Odlična ideja! Sedeva  v avto in se odpeljeva k frizerju. Ura je bila 10 dopoldan.

Prispeva do salona. Lastnika in glavnega frizerja ni. Rečejo nama, da naj ga pokličeva, ker naj bi vsak čas prišel. Kolegica ga pokliče in ta ji pove, da je na poti ter naroči naj ga počakava v salonu. Vstopiva v salon in sedeva. Ona se v swhailiju pogovarja z domačini. Na vsake toliko časa mi kaj prevede. Nekaj časa kričijo in  se smejijo, nekaj časa v tišini gledajo televiziijo.

Čez kakšno uro se prikaže on. Glavni fizer. Profesionalec. Kolegica mu razloži, kaj želim in on ji pove, da glede na to, da sem tujka, mora biti on zraven ko mi umivajo lase, oziroma jih bo kar on umil, ker imam drugačne lase, kot afričanke. Resno? A to je tak big deal? OK. Prosi naju, da sedeva in počakava, da najprej uredi stranki, ki sta bili pred mano.

Med tem ko čakava, kolegica prosi, naj ji naredijo manikuro. Jaz pa sem prelistala vse revije in seveda opazovala,kaj počnejo frizerke in glavni frizer. Postopek za eno frizuro je potekal približno takole... Najprej na lase nanesejo eno kremo, ki zravna in zgladi lase. Nato čisto ob glavi naredijo male kitke. Pletejo tako hitro, da jim ne moreš slediti. Med tem, ko pletejo kitke, jih vlečejo v eno stran in kitke so tako precej na trdo spletene. Njihova lasišča so vajena tega,saj jim pletejo kitke od malega. Vse imajo zelo kratke lase, a zaradi strukture se jim kitke ne razpletejo. Ko imajo kitke narejene ob glavi, si zberejo lasuljo in jim jo prišijejo na glavo. Uporabljajo velike šivanke. Običajno si ženske frizuro, oziroma lasulje menjajo vsak teden. Človek jih že tako težko prepozna, za nameček pa imajo še vsak dan teden popolnoma novo frizuro.

Ko je ura že skoraj ena, pride glavni frizer k meni in me vpraša, če sem s seboj prinesla šampon. Hmmm... Ne, nisem! Običajno k frizerju ne nosim s seboj svojega šampona. Prosil me je, da grem po šampon. Kolegica se odzove nekako tako, kot,da je to običajno. OK. Pa greva.... sedeva  v avto in se odpeljeva do hiše. Mama nama pove, da je kosilo pripravljeno in da lahko pojeva, preden greva nazaj. No problem. Sej se nikamor ne mudi. Usedeva se za mizo in v miru pojeva. Po kosilu greva nazaj v salon, tokrat imam s seboj svoj šampon in balzam.

Ko prideva nazaj, naju frizer zopet prosi, da malce počakava. Hmmmm. Koliko časa še? Ob 3.00 bi morala biti doma, ker sem bila dogovorjena za  skype pogovor. Obljubijo mi, da bom do takrat že na vrsti. Seveda se to ni zgodilo. Ob 14:45 zapustiva salon, da se grem pogovoriti na skype in se nato okoli 16ih vrneva.

Po 30 min ponovnega čakanja, me končno odpeljejo v prostor, kjer imajo frizerske stole s tušem. Pet jih je stalo okoli mene. Ne vem, o čem so se pogovarjali, definitivno pa nekaj o mojih laseh! Profesionalni frizer mi začne previdno močiti lase... pritisk iz tuša mi daje znake, da bom tam še kakšno uro samo za to, da mi zmočijo lase! Iz tuša voda teče počasi, skoraj po kapljicah. Aaaaaaa. Nekako jim uspe zmočiti lase, me našamponirajo in poskušajo sprati. Pri balzamu se ponovno vse ustavi. Pogovarjajo se in pogovarjajo. Okoli mene so trije, dve ženski in šef. Gledajo balzam in skušajo nekaj prebrati. Vprašam jih, v čem je problem? Razložijo mi, da ne vedo, kaj naj naredijo s tem.  Prosim jih naj mi dajo balzam in jim povem, da si bom sama do konca umila lase. Nemo me gledajo, kaj počnem. Balzam si dam na lase, počakam nekaj minut in prosim, da mi sperejo lase. To da sem bila jaz in celoten prostor totalno mokra, najbrž ni potrebno posebej poudariti.

Z oprano glavo me posedejo na stol, kjer naj bi mi profi naredil frizuro. On je pač edini, ki to zna. Baje. Čakam še sigurno pol ure, preden se loti mojih las. Najprej me malo posuši in potem išče krtačo, s katero bi mi  naredil frizuro. Povem mu, da sem prinesla šampon in balzam, krtače pa ne. Nekaj se matra okoli mene. Ko je ura že skoraj sedem, se mu zahvalim in rečem, da si bom doma uredila pričesko. Plačava nekaj zares malega in se odpraviva domov.

Bil je zelo naporen dan pri frizerju :) Ko sem šla ponovno tja, sem si kar vse sama zrihtala. Je bilo veliko hitreje. S seboj sem vedno prinesla svoj šampon, balzam in krtačo. Osel gre samo enkrat na led.     

Preprosto umivanje las je lahko tudi nepozaben življenjski dogodek.

OBISK KULTURNEGA GOZDA MAKASUTU

Na pot smo odpravili v jutranjih urah. Vožnja po dolgi ravni afriški cesti iz Serekunde do gozda je trajala približno 45 min. Med vožnjo smo opazovali zanimivo okolico, ljudi in promet, ki je v Afriki že sam po sebi zanimiv. Na cesti smo poleg taksijev, kolesarjev in motoristov srečali tudi veliko živali (koze, osle ali krave).

Reka Gambija,Makasutu

Ko smo vstopili v park, nas je prijazen lokalni vodič pospremil do lepo urejenega bara, kjer so nam postregli s kavo ali čajem. Nato smo se povzpeli na visok stolp, iz katerega je čudovit razgled na neskončno ravnino, ki se razprostira naokoli. Sledila je vožnja s čolnom po reki Gambiji ob gozdu iz mangrovovih dreves. Na obali smo videli živahne opice, raznobarvne ptice, kuščarje, itd. V reki so se kopali tudi domačini in videli smo ženske, ki čistijo ostrige. Iz lupin delajo omet za hiše, barvo in pa tudi hrano za kokoši, saj lupina vsebuje veliko kalcija.

Vožja s čolnom po reki 

POHOD V GOZD

Po ležerni vožnji po reki je sledil zelo zanimiv pohod skozi gozd, kjer je bilo moč videti tipično afriško rastje in drevesa. Lokalni vodič je imel veliko znanja in prav za vsako drevo nam je povedal za kaj in kako se le-to uporablja v zdravilstvu. Domačini uporabljajo zelo malo zdravil iz lekarn. Ljudje rajši kot tablete, uporabljajo lubje, korenine in listje različnih dreves in iz njih pripravljajo izvlečke, ki jih nato uporabljajo za razne zdravstvene težave. Na poti smo poskusili tudi nek afriški sadež, ki ga je v tistem trenutku ponujala okolica.
Sam gozd je res nekaj posebnega, drugačen kot jih poznamo v Sloveniji. Cel čas se sliši petje ptic in zvoke živahnih opic, ki se igrajo v krošnjah. Na poti smo videli tudi veverice, kuščarje in velike domove termitov.

Pavijani v Makasutu gozdu

PREROKOVANJE AFRIŠKEGA STARCA

V gozdu je v majhni leseni baraki na precej samotnem delu živel starec za katerega nihče ni vedel koliko je star. V gozdu je živel že pred prihodom dveh angležev, ki sta kupila zemljo. Dovolila sta mu ostati, da je lahko še naprej prerokoval ljudem. Starec je imel čez glavo vedno poveznjeno belo ruto in znal je brati iz dlani. Leta 2014 je žal umrl. Njegovo delo sedaj nadaljuje najstarejši sin.

PALMOVO VINO

Hoja skozi afriški gozd traja dobro uro in je kar naporna predvsem zaradi močnega afriškega sonca. Ob koncu pohoda smo prispeli do mesta, kjer pridelujejo palmovo vino, ki ga lahko poskusite. Pravijo, da ima podoben okus kot mošt iz grozdja. Domačin nam je pokazal kako se to vino zbira v plastenke. S pomočjo močne vrvi spretno splezajo na veliko palmo, na kateri je visoko v krošnji visi plastenka.Tudi nas so povabili, da poizkusimo na starodaven način splezati na palmo.

Pridobivanje palmovega vina

KOSILO IN KULTURNI PLES

Ko smo se vrnili do začetne točke, nas je čakalo okusno kosilo. Hrana je bila zelo okusna. Pripravili so tradicionalne jedi kot so riž, arašidovo omako z govedino, ribe in zelenjavo. Pijačo, ki sicer ni vključena v ceno smo naročili pri prijaznem natakarju.

Ob kosilu so pripravili tudi kratko plesno-kulturno predstavo. Ženske so nas povabile, da se jim pridružimo in se naučimo nekaj plesnih korakov, medtem ko so moški igrali na bobne in druga tradicionalna glasbila.

TRŽNICA IN ODHOD DOMOV

Na izhodu smo opravili še nakup spominkov pri domačinih, ki nudijo veliko izdelkov po ugodnih cenah. Seveda ni šlo brez pogajanja za cene. Park je odlična ideja za vse tiste, ki uživajo v naravi. Ogled parka, ki je med drugim prejel tudi veliko svetovnih nagrad, nam bo zagotovo za vedno ostal v spominu.

Vožnja proti Serekundi pelje tudi mimo zelo znane tržnice Brikama, kjer smo se ustavili in kupili različne lesene izdelke, bobne, nakit, oblačila, itd.

IDEJA ZA NEDELJSKO AFRIŠKO KOSILO – DOMODA ” PO SLOVENSKO”

Domoda je ena izmed mnogih okusnih tradicionalnih gambijskih jedi. Zelo bogata arašidova omaka, ki ji lahko dodate ribo, meso, zelenjavo ali pa jo jeste samo z rižem! V Gambiji jo največkrat jedo z ribo, saj živimo ob Atlantskem oceanu in je ribolov ena od najpomembnejših dejavnosti. Ponavadi dodajo korenje, rumen paradižnik, bučo in sladek krompir.

Jaz jo naredim malce bolj po “slovensko” in tukaj je recept.

Sestavine (za cca 4 osebe):
piščanjčja prsa (lahko tudi drugi deli piščanca)
druga zelenjava po okusu
1 svež paradižnik (lahko tudi 2)
2-3 veliki žlici paradižnikove mezge
česen, sol, chili, poper, ingver
jušna kocka
1 velika čebula
2 veliki žlici arašidove paste oziroma masla (če imate možnost dobiti nesladkanega)
kokosovo maslo ali navadno maslo ali olivno olje ali navadno olje

Jed običajno pripravim s piščancem (govedino), zato vam bom napisala recept za to. Če boste delali z ribo ali brez mesa potem recept prilagodite svojim željam.

Najprej pripravite piščanca. V Gambiji ga s čebulo spečejo v olju (veliko olja). Jaz ga skuham v slani vodi in dodam celo čebulo ter jušno kocko. Ko je piščanec skuhan, ga umaknem. V drugi posodi na vročem olju/maslu/kokosu prepražim paradižnik in paradižnikovo mezgo, dodam česen v prahu, malo ingverja v prahu, malo chilija in popra. Vse skupaj dušim nekaj časa in zalijem z juho. Nato dodam piščanca. Skupaj pokuham cca 10 min (ali manj). Dodam arašidovo maslo/pasto (2 veliki žlici). Ko se zgosti, je jed pripravljena. Po okusu lahko dodate še kislo smetano (mi je nimamo) in druge začimbe.
Zelo okusno je tudi s pečenim piščancem. Omako naredite posebej s paradižnikom, mezgo, začimbami in arašidovo pasto/maslom ter nato z omako prelijete pečenega piščanca.
Najboljša priloga je riž. Lahko je pa tudi pire ali kuhan kompir v kosih.

Zelenjavo naredim posebej. Na hitro jo popečem (lahko jo tudi skuhate) in dodam kot prilogo. V Gambiji zelenjavo najprej popečejo v večjih količinah olja in nato dodajo k omaki.

Tukaj jed servirajo tako, da na krožnik naložijo riž, na riž pečenega piščanca z zelenjvao potem pa po sredini krožnika polijejo z arašidovo omako (kot na sliki). Za tiste, ki obožujete arašidovo maslo, bo jed fenomenalna! Pa dober tek!

Sedaj potrebujete še kakšno afriško sladico, a ne?

Lep pozdrav iz Gambije,
Ursa Faal

MAMA ISATOU

Kadar obiščem šolo, v kateri je gospa Isatou pomočnica ravnateljice, se ustavim najprej pri njej. Prijazna,  vedno nasmejana in tako topla ženska. Zelo rada ima otroke. Je tudi zelo natančna in vedno vse pozitivno reši in uredi. Človek se lahko na njo zanese!

Vedno, ko pridem v šolo, me povabi, naj sedem k njej, v pisarno, na relax. Ker sem res fuull zmatrana ob pol devetih zjutraj? No, ampak je pa vesela, če malo sedem in poklepetam z njo. Hitenje ni ravno vrlina teh ljudi. V njeno pisarno vedno vstopajo učitelji, otroci, starši. Vsak od njih nekaj potrebuje. Otroci hodijo po krede, učitelji vedno nosijo neke papirje. Starši pridejo v šolo reševati takšne in drugačne probleme.

Ta dan so imeli problem z belimi kredami. Zaloga jim je pošla in so cel dan morali uporabljali barvne krede. Joj, kako se je Isatou obremenjevala. Je rekla, da je en dan prej prehodila več kilometrov od šole do šole, da bi si sposodila bele krede, a žal ni imela sreče. "Te krede niso dobre za oči", je rekla. "Danes grem po drugih šolah iskat bele krede. Ne moremo z modrimi in rdečimi pisati, ne ne."  In se vsede za svojo pisalno mizo in me gleda. "A ti vidiš, kakšne probleme imamo mi, a?", mi pove in vpraša obenem. "Ah, mama Isatou, ti boš to vse zrihtala, kot vedno," ji rečem. Nasmeji se mi in ponosno pokima, da bo!

V pisarno vstopi mama ene učenke. Isatou jo povabi, da sede na stol, ki sicer ima kolesa, ampak  je že brez naslonjala. Upala sem, da se ne bo prevrnila. Začneta se pogovarjati v plemenskem jeziku in Isatou na vsake toliko časa kaj pove v angleščini, da bom jaz lažje razumela. Gre za stroške izobraževanja. Državne šole nimajo šolnin, vendar je kljub temu potrebno plačati uniforme, knjige, zvezke, šolske potrebščine, dodatek za pouk računalništva, šolski sklad, dopolnilni pouk, šolski izlet, šolske zabave, itd. Vse skupaj znese najmanj toliko, kot šolnina v kakšni zasebni šoli, z razliko, da je treba v zasebni šoli poleg šolnine prav tako plačati vse našteto. Poleg tega je potrebno otroku kupiti obutev, šolsko torbo, šolsko malico, prevoz (če prihajajo od daleč), športna oblačila in športne copate,...  Nekaterim staršem ni povsem jasno, kaj pomeni brezplačno šolanje  in mama Isatou jim je vse to lepo razložila. Pove mi še žalostno zgodbo enega dečka, ki za to, da lahko hodi v šolo, pomaga mami pri delu in zaradi tega včasih manjka pri pouku. Dečku je lansko leto umrl oče in od takrat hodi v gozd po drva, da jih lahko mama prodaja in kupi hrano. Fant je izredno inteligenten, vendar je prisiljen izostati od pouka in pomagati mami. Hodi v šesti razred. Žalostno. Ko bi človek le lahko pomagal vsem....

Med odmorom se vrnem v njeno pisarno. Mama Isatou se je malo ulegla na njen udoben kavč. Vsedem se nasproti nje in se začneva pogovarjati. Povsem normalno se zdi, da si pomočnica ravnateljice med službenim časom malce odpočije na sedežni, ki je očitno tudi s tem namenom tam. Vprašam jo, koliko ima otrok. Pove mi, da ima 4 otroke in 5 vnučkov. Zgleda še dokaj mlada, ampak ona pravi, da ni več tako mlada, saj jih šteje 56, da si je spremenila rojstni datum, ko je bila stara 20 let.  Na sedežni se obrne na trebuh, se podpre s komolci in mi razlaga o svoji karieri. V pisarno medtem še vedno vstopajo učenci in učitelji, tudi ravnateljica pride in jo nekaj vpraša. Mama Isatou jim odgovarja iz ležečega položaja. Pove mi , da je preden je postala pomočnica ravnateljice, 15 let učila nato je napredovala na položaj pomočnice ravnateljice 2, sedaj je že nekaj let desna roka ravnateljice. Pravi, da bi lahko zaprosila za napredovanja, vendar se boji,  katero šolo bi ji bodo določili. Ne želi se voziti daleč stran ali celo oditi na podeželje, ker je preveč navezana na svojo družino.

Isatou je tudi ljubiteljica knjig, kar je redkost v Gambiji. Ljudje ne berejo in doma nimajo nobenih knjig. Le redki so tisti, ki jim je branje knjig hobij. Isatou ima najraje knjige z romantično ljubezensko vsebino in in knjige afriških pisateljev kot na primer delo gvinejskega pisatelja Camara Laye (African Child) ali deli gambijskih pisateljev Rtd Captain Lamin K. Seine (Ripped Apart) in Sarr Sheriff Samsudeen (Meet me in Conacry).  Dostop do knjig ji omogoča šolska knjižnica, v kateri je večina knjig podarjenih od donatorjev iz celega sveta. Včasih kakšno knjigo dobi kot darilo od prijateljev, ki vedo, da zelo rada bere.    

Nekaj minut pred koncem pouka mi pravi, da mora nujno poiskati še rojstne podatke od nekaterih otrok. Veliko jih je že našla, nekaj pa jih še išče. Vzame veliko knjigo in začne listati. Računalnika seveda nima. Vse je zapisano v njenih velikih knjigah. Za podatek, ki bi ga v razvitem svetu verjetno našli s tremi kliki, mama Isatou porabi skoraj cel dan. Pa saj se ji nikamor ne mudi. Počasi lista, pregleduje in si zapisuje. Nekaj minut pred koncem delovnega dne najde vse podatke! Super! Sem vedela, da ji bo uspelo!

Ursa Faal 

SODELAVKA, SOSEDA IN SO-ŽENA?

V času odmora s sodelavkam sedim v "staff room" in se pogovarjam. Ena visoko noseča učiteljica mi pravi, da njen mož že dvajset let živi v Italiji. "Enkratno, potem boš pa moja soseda, če se kdaj preseliš k možu", ji rečem. Vpraša me, če sem iz Nemčije. Razložim ji, da sem iz Slovenije, ki meji na Italijo. Pokima v znak, da je razumela. Druga učiteljica se oglasi in reče, da nima več moža. Ko je rodila dvojčici, Awo in Adamo, je umrl. Sedaj je sama z otroki. Pove mi, da ima sedem živih otrok, trije pa so umrli. Zakaj so umrli, ne ve povedati. Vprašam jo, koliko je stara. Pravi, da bo februarja dopolnila 45 let. 

dvojčici Awa & Adama

Fatou, ki je visoko noseča z zares ogromnim trebuhom, vprašam če nosi dvojčka. Pravi da ne ve, ker nima denarja za ultrazvok, ki stane 6€. Pravi, da bo počakala, da bo rodila in bo že videla koliko jih bo. Vprašam jo, če ve kdaj ima rok, pravi da ve, da bo učiteljica, ki ima pol manjši trebuh od nje, rodila pred njo, ona pa, da bo enkrat junija ali pa julija rodila. Tako sem firbčna kaj nosi, da bi jo kar sama odpeljala v najbližjo kliniko, da vidim koliko otrok nosi... njej je pa povsem normalno, da vse te informacije pridejo z rojstvom.. spol in številko otrok, ki jih nosi. Učiteljice so mnenja, da nosi dva, ker ima v primerjavi z drugo nosečo učiteljico vsaj enkrat večji trebuh. V tej šoli imamo sedem razredov prvošolčkov. Dve učiteljici sta noseči, ena je ravnokar rodila, za ostale je samo vprašanje časa, kdaj se jim bo začel večati trebušček. Anna je rekla, da se ne bo še enkrat poročila in da je zaključila. Po mojem mnenju jih ima sedem zares dovolj. 
Ob Fatou sedi njena ljubka hčerka Aisha. Punčkam že zelo kmalu ob rojstvu v ušesa naredijo luknje in jim dajo uhane. Aisha je imela v vsakem po dva uhana. Vprašam jo kako to, da ima po dva, saj običajno vidim, da imajo v vsakem po enega. Razloži mi, da je to značilno za pleme Serehule in da ji je te uhane izbrala co-wife, v dobesednem prevodu so-žena. Hmmm so-žena. "Ali živita skupaj?", jo vprašam. "Seveda, vsi smo skupaj v eni hiši", pove vsa nasmejana in zadovoljna. Koliko žena pa ima tvoj mož? "Samo naju ima in midve se krasno razumeva". mi razloži. "Nikoli ni bilo nobenih problemov. Skupaj vzgajava Aisho in vem, da mi bo po rojstvu priskočila na pomoč. Sama ima sina starega 16 let in blazno obžuje Aisho." mi pojasni zadevo. 

Fatou in Sally

Nikakor ne morem priti do te faze, da bi to razumela in povsem normalno sprejela. V Islamu je moškim, pod določenimi pogoji, dovoljeno imeti štiri žene. Verjamem pa, da je ženskam, ki odrastejo v taki kulturi, kjer je to popolnoma normalno, veliko lažje kot tistim, ki prihajajo iz drugega okolja. Tako kot na primer jaz. Dejstvo pa je, da ni vsem Gambijkam enako lahko oziroma težko. Včasih poskušam situacijo primerjati s problematiko v Sloveniji. Verjetno se tudi v SLO dogaja, da ima kakšen moški dve ženski, sicer nista obe ženi, ker je to zakonsko prepovedano ampak...  
Fatou mi še razloži kako sodeluje s so-ženo. Izmenično kuhata, vsaka je na vrsti dva dni. Prav tako si razdelita vsa ostala gospodinjska opravila. Nekaj dni po rojstvu, bo vsa opravila prevzela njena so-žena. Fatou pravi, da bo rodila v porodnišnici, ker je bolj varno. Porod je v državni porodnišnici brezplačen. Če je z mamo in otrokom vse OK, potem še isti dan zapustita porodnišnico. Iz vasi do porodnišnice ima cca 20 min vožnje. Pravi, da jo bodo peljali sorodniki. 
Ta moja sodelavka, bi vsekakor lahko bila moja soseda, zelo težko pa so-žena. Kaj pa vi pravite na to?
Ursa Faal