MAMA ISATOU

Kadar obiščem šolo, v kateri je gospa Isatou pomočnica ravnateljice, se ustavim najprej pri njej. Prijazna,  vedno nasmejana in tako topla ženska. Zelo rada ima otroke. Je tudi zelo natančna in vedno vse pozitivno reši in uredi. Človek se lahko na njo zanese!

Vedno, ko pridem v šolo, me povabi, naj sedem k njej, v pisarno, na relax. Ker sem res fuull zmatrana ob pol devetih zjutraj? No, ampak je pa vesela, če malo sedem in poklepetam z njo. Hitenje ni ravno vrlina teh ljudi. V njeno pisarno vedno vstopajo učitelji, otroci, starši. Vsak od njih nekaj potrebuje. Otroci hodijo po krede, učitelji vedno nosijo neke papirje. Starši pridejo v šolo reševati takšne in drugačne probleme.

Ta dan so imeli problem z belimi kredami. Zaloga jim je pošla in so cel dan morali uporabljali barvne krede. Joj, kako se je Isatou obremenjevala. Je rekla, da je en dan prej prehodila več kilometrov od šole do šole, da bi si sposodila bele krede, a žal ni imela sreče. "Te krede niso dobre za oči", je rekla. "Danes grem po drugih šolah iskat bele krede. Ne moremo z modrimi in rdečimi pisati, ne ne."  In se vsede za svojo pisalno mizo in me gleda. "A ti vidiš, kakšne probleme imamo mi, a?", mi pove in vpraša obenem. "Ah, mama Isatou, ti boš to vse zrihtala, kot vedno," ji rečem. Nasmeji se mi in ponosno pokima, da bo!

V pisarno vstopi mama ene učenke. Isatou jo povabi, da sede na stol, ki sicer ima kolesa, ampak  je že brez naslonjala. Upala sem, da se ne bo prevrnila. Začneta se pogovarjati v plemenskem jeziku in Isatou na vsake toliko časa kaj pove v angleščini, da bom jaz lažje razumela. Gre za stroške izobraževanja. Državne šole nimajo šolnin, vendar je kljub temu potrebno plačati uniforme, knjige, zvezke, šolske potrebščine, dodatek za pouk računalništva, šolski sklad, dopolnilni pouk, šolski izlet, šolske zabave, itd. Vse skupaj znese najmanj toliko, kot šolnina v kakšni zasebni šoli, z razliko, da je treba v zasebni šoli poleg šolnine prav tako plačati vse našteto. Poleg tega je potrebno otroku kupiti obutev, šolsko torbo, šolsko malico, prevoz (če prihajajo od daleč), športna oblačila in športne copate,...  Nekaterim staršem ni povsem jasno, kaj pomeni brezplačno šolanje  in mama Isatou jim je vse to lepo razložila. Pove mi še žalostno zgodbo enega dečka, ki za to, da lahko hodi v šolo, pomaga mami pri delu in zaradi tega včasih manjka pri pouku. Dečku je lansko leto umrl oče in od takrat hodi v gozd po drva, da jih lahko mama prodaja in kupi hrano. Fant je izredno inteligenten, vendar je prisiljen izostati od pouka in pomagati mami. Hodi v šesti razred. Žalostno. Ko bi človek le lahko pomagal vsem....

Med odmorom se vrnem v njeno pisarno. Mama Isatou se je malo ulegla na njen udoben kavč. Vsedem se nasproti nje in se začneva pogovarjati. Povsem normalno se zdi, da si pomočnica ravnateljice med službenim časom malce odpočije na sedežni, ki je očitno tudi s tem namenom tam. Vprašam jo, koliko ima otrok. Pove mi, da ima 4 otroke in 5 vnučkov. Zgleda še dokaj mlada, ampak ona pravi, da ni več tako mlada, saj jih šteje 56, da si je spremenila rojstni datum, ko je bila stara 20 let.  Na sedežni se obrne na trebuh, se podpre s komolci in mi razlaga o svoji karieri. V pisarno medtem še vedno vstopajo učenci in učitelji, tudi ravnateljica pride in jo nekaj vpraša. Mama Isatou jim odgovarja iz ležečega položaja. Pove mi , da je preden je postala pomočnica ravnateljice, 15 let učila nato je napredovala na položaj pomočnice ravnateljice 2, sedaj je že nekaj let desna roka ravnateljice. Pravi, da bi lahko zaprosila za napredovanja, vendar se boji,  katero šolo bi ji bodo določili. Ne želi se voziti daleč stran ali celo oditi na podeželje, ker je preveč navezana na svojo družino.

Isatou je tudi ljubiteljica knjig, kar je redkost v Gambiji. Ljudje ne berejo in doma nimajo nobenih knjig. Le redki so tisti, ki jim je branje knjig hobij. Isatou ima najraje knjige z romantično ljubezensko vsebino in in knjige afriških pisateljev kot na primer delo gvinejskega pisatelja Camara Laye (African Child) ali deli gambijskih pisateljev Rtd Captain Lamin K. Seine (Ripped Apart) in Sarr Sheriff Samsudeen (Meet me in Conacry).  Dostop do knjig ji omogoča šolska knjižnica, v kateri je večina knjig podarjenih od donatorjev iz celega sveta. Včasih kakšno knjigo dobi kot darilo od prijateljev, ki vedo, da zelo rada bere.    

Nekaj minut pred koncem pouka mi pravi, da mora nujno poiskati še rojstne podatke od nekaterih otrok. Veliko jih je že našla, nekaj pa jih še išče. Vzame veliko knjigo in začne listati. Računalnika seveda nima. Vse je zapisano v njenih velikih knjigah. Za podatek, ki bi ga v razvitem svetu verjetno našli s tremi kliki, mama Isatou porabi skoraj cel dan. Pa saj se ji nikamor ne mudi. Počasi lista, pregleduje in si zapisuje. Nekaj minut pred koncem delovnega dne najde vse podatke! Super! Sem vedela, da ji bo uspelo!

Ursa Faal