OBISK VASI BARRA IN PRESENEČENJE ZA DOMAČINE

S prostovoljci smo se na dan bajrama, praznika, najpomembnejšega islamskega praznika, ki je dela prost dan, odpravili v vas Barra. Zgodaj zjutraj je po nas prišel vodič z dvema šoferjema s precejšnjo zamudo. Usedli smo se v avto in hitro smo ugotovili, da je nekaj narobe s pnevmatiko. Lastnik avtomobila nam pove, da je prazna. Zapeljemo se do prve luči in fantje se takoj spravijo na delo.  Tako se je začel naš štiridnevni izlet. To je Afrika.

Ko so zadevo uredili, smo se odpravili v Banjul, kjer je bila dolga vrsta vozil. Prvi trajekt je bil popolnoma poln, tako ni bilo več možnosti, da nam uspe priti v vas bolj zgodaj. Po dogovoru z osebjem smo se vkrcali na drugi trajekt. Že sama vožnja s trajektom je nekaj posebnega, še posebno zato, ker poleg ljudi prevažajo tudi živali, sadje, pohištvo, itd.  

Po prihodu v vas so nas peljali do lokalne trgovine, kjer smo kupili kruh, maslo in kavo za zajtrk. Med sprehodom po vasi se nam je pridružilo precej otrok, ki so si želeli le naše bližine, objema in stiska rok.

Po molitvi so nas prišli pozdravit domačini, pokazali so nam, kako se spleza na palmo in olupi kokos, ter med vsem tem dogajanjem so v hiši družine Faal žrtovali kozo, ki je del kulturnega običaja.

Sandra in Greta sta se odločili, da bosta na ta veliki praznik ljudi presenetili z donacijami, ki sta jih imeli pripravljene za najrevnejše ljudi v vasi. Skupaj smo se odpravili v vasi, kjer sta sami izročali finančno pomoč najrevnejšim. Presečeni ljudje niso mogli verjeti, kaj se dogaja. Nekateri so le nemo gledali in se upali veseliti šele po tem,  ko smo zapustili dvorišče. Eni so na glas molili, skakali in kričali drugi so takoj pohiteli na tržnico po hrano. Skratka, ljudje so bili presrečni in zelo hvaležni za finančno pomoč, ki so jo dobili.  Rekli so, da je nemogoče z besedami povedati, kako zelo so jim polepšali praznike. To je bil najsrečnejši trenutek našega izleta.

Popoldne smo preživeli pri Faalovih. Fantje so kuhali čaj, tudi nekatera dekleta so se preizkusila v prelivanju čaja. Spremljali smo ženske pri pripravi kosila v kuhinji na prostem. Družili smo se z otroki in odraslimi.

Za kosilo so pripravili pečeno kozo na žaru in benachin (jed z rižem, mesom in zelenjavo). Odlično tradicionalno kosilo je teknilo prav vsem.

Po kosilu smo se odpravili v naslednje vasi,  Juffureh in Albreda.  

www.potujkotprostovoljec.si 

RIŽEVA POLJA

BREZ RIŽA NI KOSILA

Zelo veliko ljudi riž povezuje z azijskimi državami. Dejstvo je, da je riž osnovno živilo, značilno tudi za mnoge afriške države, med njimi tudi Gambijo in sosednji Senegal. Povprečna družina, ki šteje 6-8 članov, porabi mesečno cca. 75kg riža. Večina glavnih jedi je sestavljenih iz riža in različnih mesnih, ribjih ali zelenjavnih omak. Med popularnejšimi so Domoda, Benachin, Yassa, Mbahal, Supakanja. Riž je tudi osnova za sladke jedi, kot je npr. Churra Gerteh. Za večino Gambijcev je kosilo popolno le, če vsebuje riž. 

Riževo polje v Gambiji

Izvorno območje riža so tropski in subtropski deli južne in jugovzhodne Azije ter Afrika. Za vzgojo je potrebno dovolj vode, zato riž uspeva tudi v Gambiji. Gojenje riža je bilo prepuščeno ženskam, že pred kolonialnimi silami. Največ riževih polj je na nekdanjih območjih mangrov in na območjih, kjer reka ni tako slana. Ženske v deževni dobi presajajo sadike iz vlažne zemlje na riževa polja pod vodo. Slednje dozorijo v 140 - 220 dneh. On koncu leta riž žanjejo in seme z različnii tehnikami ločijo od lupine.

Ženske med delom na riževem polju, Gambija

Med letoma 1966 in 1969 je Kitajec, g. Lee v Gambiji uvedel gojenje riža z metodo namakanja, na območju otoka Janjabureh (Georgetown). Leta 1973 je vlada začela svoj razvojni projekt, ki je bil zelo uspešen. Temu je sledilo več uspešnih projektov: leta 1982 v vasi Jahali in Pacharr, leta 1991, 1997 in 1998 na različnih področjih Gambije. 

Sedanji predsednik Dr. Yahya Jammeh spodbuja obdelovanje riževih polj in redno obiskuje glavna riževa polja po vsej državi. Njegova vizija je, da bi do leta 2016 pridelali dovolj riža za potrebe vseh prebivalcev Gambije. Želi, da predanost in voljo pri pridelavi riža pokažejo tudi moški in mladi, saj verjame, da to težaško delo ni le delo za ženske. 

















Po videzu je rastlina podobna prosu in zraste od 70 do 120 cm visoko. Vodo potrebuje predvsem v času razraščanja. Večino del še vedno opravlja ročno cela vas, oz. več vasi skupaj. Predsednik je nekatera področja oskrbel s tehnološkimi napravami in traktorji.

Če se boste udeležili mednarodnega tabora Gambija 2016, boste imeli priložnost obiskati ogromna riževa polja, ki jih začnejo obdelovati v začetku deževne dobe (julij).

Več na www.potujkotprostovoljec.si 

Delavec na riževem polju

UMIVANJE LAS JE LAHKO TUDI CELODNEVNI DOGODEK!

V Tanzaniji sem zadnje 3 tedne preživela pri prijateljici, ki je domačinka. Res, da so bili življenjski pogoji bistveno skromnejši, kot v veliki hiši oziroma vili, kot jo nekateri pomenujejo, kjer sem bivala prej, a vendar je bilo vzdušje veliko bolj veselo, domače, toplo in svobodnejše. Imela sem malo sobico s posteljo, preko katere je bila velika mreža proti komarjem.  WC školje ni bilo, tudi tuša ne. Imeli smo "štrbunk" varianto in umivali smo se tako, da nam je mama pogrela vodo in smo se potem z mešanjem hladne in vroče polivali. Za kosilo je bilo vedno nekaj drugega. Tradicionalne okusne tanzanijske jedi nam je pripravila mama.  Bilo je odlično in nepozabno.

Prišel je dan, ko je bilo že precej nujno,da si umijem lase. S kolegico razmišljava, kako bi to izvedli. Tistim, ki me ne poznate, naj povem, da imam zelo dolge in zelo goste lase. Nekaj časa se gledava in razmišjava... ona nima takih problemov, ker ima zelo kratke lase. Predlaga, da greva nekam, kjer imajo tuš. Ja, seveda, to bi bilo najbolje....samo kam? Kar nekam nekomu na vrata in rečt....a se lahko pri vas stuširam? Spomnim se, da bi lahko šla k frizerju. Odlična ideja! Sedeva  v avto in se odpeljeva k frizerju. Ura je bila 10 dopoldan.

Prispeva do salona. Lastnika in glavnega frizerja ni. Rečejo nama, da naj ga pokličeva, ker naj bi vsak čas prišel. Kolegica ga pokliče in ta ji pove, da je na poti ter naroči naj ga počakava v salonu. Vstopiva v salon in sedeva. Ona se v swhailiju pogovarja z domačini. Na vsake toliko časa mi kaj prevede. Nekaj časa kričijo in  se smejijo, nekaj časa v tišini gledajo televiziijo.

Čez kakšno uro se prikaže on. Glavni fizer. Profesionalec. Kolegica mu razloži, kaj želim in on ji pove, da glede na to, da sem tujka, mora biti on zraven ko mi umivajo lase, oziroma jih bo kar on umil, ker imam drugačne lase, kot afričanke. Resno? A to je tak big deal? OK. Prosi naju, da sedeva in počakava, da najprej uredi stranki, ki sta bili pred mano.

Med tem ko čakava, kolegica prosi, naj ji naredijo manikuro. Jaz pa sem prelistala vse revije in seveda opazovala,kaj počnejo frizerke in glavni frizer. Postopek za eno frizuro je potekal približno takole... Najprej na lase nanesejo eno kremo, ki zravna in zgladi lase. Nato čisto ob glavi naredijo male kitke. Pletejo tako hitro, da jim ne moreš slediti. Med tem, ko pletejo kitke, jih vlečejo v eno stran in kitke so tako precej na trdo spletene. Njihova lasišča so vajena tega,saj jim pletejo kitke od malega. Vse imajo zelo kratke lase, a zaradi strukture se jim kitke ne razpletejo. Ko imajo kitke narejene ob glavi, si zberejo lasuljo in jim jo prišijejo na glavo. Uporabljajo velike šivanke. Običajno si ženske frizuro, oziroma lasulje menjajo vsak teden. Človek jih že tako težko prepozna, za nameček pa imajo še vsak dan teden popolnoma novo frizuro.

Ko je ura že skoraj ena, pride glavni frizer k meni in me vpraša, če sem s seboj prinesla šampon. Hmmm... Ne, nisem! Običajno k frizerju ne nosim s seboj svojega šampona. Prosil me je, da grem po šampon. Kolegica se odzove nekako tako, kot,da je to običajno. OK. Pa greva.... sedeva  v avto in se odpeljeva do hiše. Mama nama pove, da je kosilo pripravljeno in da lahko pojeva, preden greva nazaj. No problem. Sej se nikamor ne mudi. Usedeva se za mizo in v miru pojeva. Po kosilu greva nazaj v salon, tokrat imam s seboj svoj šampon in balzam.

Ko prideva nazaj, naju frizer zopet prosi, da malce počakava. Hmmmm. Koliko časa še? Ob 3.00 bi morala biti doma, ker sem bila dogovorjena za  skype pogovor. Obljubijo mi, da bom do takrat že na vrsti. Seveda se to ni zgodilo. Ob 14:45 zapustiva salon, da se grem pogovoriti na skype in se nato okoli 16ih vrneva.

Po 30 min ponovnega čakanja, me končno odpeljejo v prostor, kjer imajo frizerske stole s tušem. Pet jih je stalo okoli mene. Ne vem, o čem so se pogovarjali, definitivno pa nekaj o mojih laseh! Profesionalni frizer mi začne previdno močiti lase... pritisk iz tuša mi daje znake, da bom tam še kakšno uro samo za to, da mi zmočijo lase! Iz tuša voda teče počasi, skoraj po kapljicah. Aaaaaaa. Nekako jim uspe zmočiti lase, me našamponirajo in poskušajo sprati. Pri balzamu se ponovno vse ustavi. Pogovarjajo se in pogovarjajo. Okoli mene so trije, dve ženski in šef. Gledajo balzam in skušajo nekaj prebrati. Vprašam jih, v čem je problem? Razložijo mi, da ne vedo, kaj naj naredijo s tem.  Prosim jih naj mi dajo balzam in jim povem, da si bom sama do konca umila lase. Nemo me gledajo, kaj počnem. Balzam si dam na lase, počakam nekaj minut in prosim, da mi sperejo lase. To da sem bila jaz in celoten prostor totalno mokra, najbrž ni potrebno posebej poudariti.

Z oprano glavo me posedejo na stol, kjer naj bi mi profi naredil frizuro. On je pač edini, ki to zna. Baje. Čakam še sigurno pol ure, preden se loti mojih las. Najprej me malo posuši in potem išče krtačo, s katero bi mi  naredil frizuro. Povem mu, da sem prinesla šampon in balzam, krtače pa ne. Nekaj se matra okoli mene. Ko je ura že skoraj sedem, se mu zahvalim in rečem, da si bom doma uredila pričesko. Plačava nekaj zares malega in se odpraviva domov.

Bil je zelo naporen dan pri frizerju :) Ko sem šla ponovno tja, sem si kar vse sama zrihtala. Je bilo veliko hitreje. S seboj sem vedno prinesla svoj šampon, balzam in krtačo. Osel gre samo enkrat na led.     

Preprosto umivanje las je lahko tudi nepozaben življenjski dogodek.

OBISK KULTURNEGA GOZDA MAKASUTU

Na pot smo odpravili v jutranjih urah. Vožnja po dolgi ravni afriški cesti iz Serekunde do gozda je trajala približno 45 min. Med vožnjo smo opazovali zanimivo okolico, ljudi in promet, ki je v Afriki že sam po sebi zanimiv. Na cesti smo poleg taksijev, kolesarjev in motoristov srečali tudi veliko živali (koze, osle ali krave).

Reka Gambija,Makasutu

Ko smo vstopili v park, nas je prijazen lokalni vodič pospremil do lepo urejenega bara, kjer so nam postregli s kavo ali čajem. Nato smo se povzpeli na visok stolp, iz katerega je čudovit razgled na neskončno ravnino, ki se razprostira naokoli. Sledila je vožnja s čolnom po reki Gambiji ob gozdu iz mangrovovih dreves. Na obali smo videli živahne opice, raznobarvne ptice, kuščarje, itd. V reki so se kopali tudi domačini in videli smo ženske, ki čistijo ostrige. Iz lupin delajo omet za hiše, barvo in pa tudi hrano za kokoši, saj lupina vsebuje veliko kalcija.

Vožja s čolnom po reki 

POHOD V GOZD

Po ležerni vožnji po reki je sledil zelo zanimiv pohod skozi gozd, kjer je bilo moč videti tipično afriško rastje in drevesa. Lokalni vodič je imel veliko znanja in prav za vsako drevo nam je povedal za kaj in kako se le-to uporablja v zdravilstvu. Domačini uporabljajo zelo malo zdravil iz lekarn. Ljudje rajši kot tablete, uporabljajo lubje, korenine in listje različnih dreves in iz njih pripravljajo izvlečke, ki jih nato uporabljajo za razne zdravstvene težave. Na poti smo poskusili tudi nek afriški sadež, ki ga je v tistem trenutku ponujala okolica.
Sam gozd je res nekaj posebnega, drugačen kot jih poznamo v Sloveniji. Cel čas se sliši petje ptic in zvoke živahnih opic, ki se igrajo v krošnjah. Na poti smo videli tudi veverice, kuščarje in velike domove termitov.

Pavijani v Makasutu gozdu

PREROKOVANJE AFRIŠKEGA STARCA

V gozdu je v majhni leseni baraki na precej samotnem delu živel starec za katerega nihče ni vedel koliko je star. V gozdu je živel že pred prihodom dveh angležev, ki sta kupila zemljo. Dovolila sta mu ostati, da je lahko še naprej prerokoval ljudem. Starec je imel čez glavo vedno poveznjeno belo ruto in znal je brati iz dlani. Leta 2014 je žal umrl. Njegovo delo sedaj nadaljuje najstarejši sin.

PALMOVO VINO

Hoja skozi afriški gozd traja dobro uro in je kar naporna predvsem zaradi močnega afriškega sonca. Ob koncu pohoda smo prispeli do mesta, kjer pridelujejo palmovo vino, ki ga lahko poskusite. Pravijo, da ima podoben okus kot mošt iz grozdja. Domačin nam je pokazal kako se to vino zbira v plastenke. S pomočjo močne vrvi spretno splezajo na veliko palmo, na kateri je visoko v krošnji visi plastenka.Tudi nas so povabili, da poizkusimo na starodaven način splezati na palmo.

Pridobivanje palmovega vina

KOSILO IN KULTURNI PLES

Ko smo se vrnili do začetne točke, nas je čakalo okusno kosilo. Hrana je bila zelo okusna. Pripravili so tradicionalne jedi kot so riž, arašidovo omako z govedino, ribe in zelenjavo. Pijačo, ki sicer ni vključena v ceno smo naročili pri prijaznem natakarju.

Ob kosilu so pripravili tudi kratko plesno-kulturno predstavo. Ženske so nas povabile, da se jim pridružimo in se naučimo nekaj plesnih korakov, medtem ko so moški igrali na bobne in druga tradicionalna glasbila.

TRŽNICA IN ODHOD DOMOV

Na izhodu smo opravili še nakup spominkov pri domačinih, ki nudijo veliko izdelkov po ugodnih cenah. Seveda ni šlo brez pogajanja za cene. Park je odlična ideja za vse tiste, ki uživajo v naravi. Ogled parka, ki je med drugim prejel tudi veliko svetovnih nagrad, nam bo zagotovo za vedno ostal v spominu.

Vožnja proti Serekundi pelje tudi mimo zelo znane tržnice Brikama, kjer smo se ustavili in kupili različne lesene izdelke, bobne, nakit, oblačila, itd.

IDEJA ZA NEDELJSKO AFRIŠKO KOSILO – DOMODA ” PO SLOVENSKO”

Domoda je ena izmed mnogih okusnih tradicionalnih gambijskih jedi. Zelo bogata arašidova omaka, ki ji lahko dodate ribo, meso, zelenjavo ali pa jo jeste samo z rižem! V Gambiji jo največkrat jedo z ribo, saj živimo ob Atlantskem oceanu in je ribolov ena od najpomembnejših dejavnosti. Ponavadi dodajo korenje, rumen paradižnik, bučo in sladek krompir.

Jaz jo naredim malce bolj po “slovensko” in tukaj je recept.

Sestavine (za cca 4 osebe):
piščanjčja prsa (lahko tudi drugi deli piščanca)
druga zelenjava po okusu
1 svež paradižnik (lahko tudi 2)
2-3 veliki žlici paradižnikove mezge
česen, sol, chili, poper, ingver
jušna kocka
1 velika čebula
2 veliki žlici arašidove paste oziroma masla (če imate možnost dobiti nesladkanega)
kokosovo maslo ali navadno maslo ali olivno olje ali navadno olje

Jed običajno pripravim s piščancem (govedino), zato vam bom napisala recept za to. Če boste delali z ribo ali brez mesa potem recept prilagodite svojim željam.

Najprej pripravite piščanca. V Gambiji ga s čebulo spečejo v olju (veliko olja). Jaz ga skuham v slani vodi in dodam celo čebulo ter jušno kocko. Ko je piščanec skuhan, ga umaknem. V drugi posodi na vročem olju/maslu/kokosu prepražim paradižnik in paradižnikovo mezgo, dodam česen v prahu, malo ingverja v prahu, malo chilija in popra. Vse skupaj dušim nekaj časa in zalijem z juho. Nato dodam piščanca. Skupaj pokuham cca 10 min (ali manj). Dodam arašidovo maslo/pasto (2 veliki žlici). Ko se zgosti, je jed pripravljena. Po okusu lahko dodate še kislo smetano (mi je nimamo) in druge začimbe.
Zelo okusno je tudi s pečenim piščancem. Omako naredite posebej s paradižnikom, mezgo, začimbami in arašidovo pasto/maslom ter nato z omako prelijete pečenega piščanca.
Najboljša priloga je riž. Lahko je pa tudi pire ali kuhan kompir v kosih.

Zelenjavo naredim posebej. Na hitro jo popečem (lahko jo tudi skuhate) in dodam kot prilogo. V Gambiji zelenjavo najprej popečejo v večjih količinah olja in nato dodajo k omaki.

Tukaj jed servirajo tako, da na krožnik naložijo riž, na riž pečenega piščanca z zelenjvao potem pa po sredini krožnika polijejo z arašidovo omako (kot na sliki). Za tiste, ki obožujete arašidovo maslo, bo jed fenomenalna! Pa dober tek!

Sedaj potrebujete še kakšno afriško sladico, a ne?

Lep pozdrav iz Gambije,
Ursa Faal

MAMA ISATOU

Kadar obiščem šolo, v kateri je gospa Isatou pomočnica ravnateljice, se ustavim najprej pri njej. Prijazna,  vedno nasmejana in tako topla ženska. Zelo rada ima otroke. Je tudi zelo natančna in vedno vse pozitivno reši in uredi. Človek se lahko na njo zanese!

Vedno, ko pridem v šolo, me povabi, naj sedem k njej, v pisarno, na relax. Ker sem res fuull zmatrana ob pol devetih zjutraj? No, ampak je pa vesela, če malo sedem in poklepetam z njo. Hitenje ni ravno vrlina teh ljudi. V njeno pisarno vedno vstopajo učitelji, otroci, starši. Vsak od njih nekaj potrebuje. Otroci hodijo po krede, učitelji vedno nosijo neke papirje. Starši pridejo v šolo reševati takšne in drugačne probleme.

Ta dan so imeli problem z belimi kredami. Zaloga jim je pošla in so cel dan morali uporabljali barvne krede. Joj, kako se je Isatou obremenjevala. Je rekla, da je en dan prej prehodila več kilometrov od šole do šole, da bi si sposodila bele krede, a žal ni imela sreče. "Te krede niso dobre za oči", je rekla. "Danes grem po drugih šolah iskat bele krede. Ne moremo z modrimi in rdečimi pisati, ne ne."  In se vsede za svojo pisalno mizo in me gleda. "A ti vidiš, kakšne probleme imamo mi, a?", mi pove in vpraša obenem. "Ah, mama Isatou, ti boš to vse zrihtala, kot vedno," ji rečem. Nasmeji se mi in ponosno pokima, da bo!

V pisarno vstopi mama ene učenke. Isatou jo povabi, da sede na stol, ki sicer ima kolesa, ampak  je že brez naslonjala. Upala sem, da se ne bo prevrnila. Začneta se pogovarjati v plemenskem jeziku in Isatou na vsake toliko časa kaj pove v angleščini, da bom jaz lažje razumela. Gre za stroške izobraževanja. Državne šole nimajo šolnin, vendar je kljub temu potrebno plačati uniforme, knjige, zvezke, šolske potrebščine, dodatek za pouk računalništva, šolski sklad, dopolnilni pouk, šolski izlet, šolske zabave, itd. Vse skupaj znese najmanj toliko, kot šolnina v kakšni zasebni šoli, z razliko, da je treba v zasebni šoli poleg šolnine prav tako plačati vse našteto. Poleg tega je potrebno otroku kupiti obutev, šolsko torbo, šolsko malico, prevoz (če prihajajo od daleč), športna oblačila in športne copate,...  Nekaterim staršem ni povsem jasno, kaj pomeni brezplačno šolanje  in mama Isatou jim je vse to lepo razložila. Pove mi še žalostno zgodbo enega dečka, ki za to, da lahko hodi v šolo, pomaga mami pri delu in zaradi tega včasih manjka pri pouku. Dečku je lansko leto umrl oče in od takrat hodi v gozd po drva, da jih lahko mama prodaja in kupi hrano. Fant je izredno inteligenten, vendar je prisiljen izostati od pouka in pomagati mami. Hodi v šesti razred. Žalostno. Ko bi človek le lahko pomagal vsem....

Med odmorom se vrnem v njeno pisarno. Mama Isatou se je malo ulegla na njen udoben kavč. Vsedem se nasproti nje in se začneva pogovarjati. Povsem normalno se zdi, da si pomočnica ravnateljice med službenim časom malce odpočije na sedežni, ki je očitno tudi s tem namenom tam. Vprašam jo, koliko ima otrok. Pove mi, da ima 4 otroke in 5 vnučkov. Zgleda še dokaj mlada, ampak ona pravi, da ni več tako mlada, saj jih šteje 56, da si je spremenila rojstni datum, ko je bila stara 20 let.  Na sedežni se obrne na trebuh, se podpre s komolci in mi razlaga o svoji karieri. V pisarno medtem še vedno vstopajo učenci in učitelji, tudi ravnateljica pride in jo nekaj vpraša. Mama Isatou jim odgovarja iz ležečega položaja. Pove mi , da je preden je postala pomočnica ravnateljice, 15 let učila nato je napredovala na položaj pomočnice ravnateljice 2, sedaj je že nekaj let desna roka ravnateljice. Pravi, da bi lahko zaprosila za napredovanja, vendar se boji,  katero šolo bi ji bodo določili. Ne želi se voziti daleč stran ali celo oditi na podeželje, ker je preveč navezana na svojo družino.

Isatou je tudi ljubiteljica knjig, kar je redkost v Gambiji. Ljudje ne berejo in doma nimajo nobenih knjig. Le redki so tisti, ki jim je branje knjig hobij. Isatou ima najraje knjige z romantično ljubezensko vsebino in in knjige afriških pisateljev kot na primer delo gvinejskega pisatelja Camara Laye (African Child) ali deli gambijskih pisateljev Rtd Captain Lamin K. Seine (Ripped Apart) in Sarr Sheriff Samsudeen (Meet me in Conacry).  Dostop do knjig ji omogoča šolska knjižnica, v kateri je večina knjig podarjenih od donatorjev iz celega sveta. Včasih kakšno knjigo dobi kot darilo od prijateljev, ki vedo, da zelo rada bere.    

Nekaj minut pred koncem pouka mi pravi, da mora nujno poiskati še rojstne podatke od nekaterih otrok. Veliko jih je že našla, nekaj pa jih še išče. Vzame veliko knjigo in začne listati. Računalnika seveda nima. Vse je zapisano v njenih velikih knjigah. Za podatek, ki bi ga v razvitem svetu verjetno našli s tremi kliki, mama Isatou porabi skoraj cel dan. Pa saj se ji nikamor ne mudi. Počasi lista, pregleduje in si zapisuje. Nekaj minut pred koncem delovnega dne najde vse podatke! Super! Sem vedela, da ji bo uspelo!

Ursa Faal 

SODELAVKA, SOSEDA IN SO-ŽENA?

V času odmora s sodelavkam sedim v "staff room" in se pogovarjam. Ena visoko noseča učiteljica mi pravi, da njen mož že dvajset let živi v Italiji. "Enkratno, potem boš pa moja soseda, če se kdaj preseliš k možu", ji rečem. Vpraša me, če sem iz Nemčije. Razložim ji, da sem iz Slovenije, ki meji na Italijo. Pokima v znak, da je razumela. Druga učiteljica se oglasi in reče, da nima več moža. Ko je rodila dvojčici, Awo in Adamo, je umrl. Sedaj je sama z otroki. Pove mi, da ima sedem živih otrok, trije pa so umrli. Zakaj so umrli, ne ve povedati. Vprašam jo, koliko je stara. Pravi, da bo februarja dopolnila 45 let. 

dvojčici Awa & Adama

Fatou, ki je visoko noseča z zares ogromnim trebuhom, vprašam če nosi dvojčka. Pravi da ne ve, ker nima denarja za ultrazvok, ki stane 6€. Pravi, da bo počakala, da bo rodila in bo že videla koliko jih bo. Vprašam jo, če ve kdaj ima rok, pravi da ve, da bo učiteljica, ki ima pol manjši trebuh od nje, rodila pred njo, ona pa, da bo enkrat junija ali pa julija rodila. Tako sem firbčna kaj nosi, da bi jo kar sama odpeljala v najbližjo kliniko, da vidim koliko otrok nosi... njej je pa povsem normalno, da vse te informacije pridejo z rojstvom.. spol in številko otrok, ki jih nosi. Učiteljice so mnenja, da nosi dva, ker ima v primerjavi z drugo nosečo učiteljico vsaj enkrat večji trebuh. V tej šoli imamo sedem razredov prvošolčkov. Dve učiteljici sta noseči, ena je ravnokar rodila, za ostale je samo vprašanje časa, kdaj se jim bo začel večati trebušček. Anna je rekla, da se ne bo še enkrat poročila in da je zaključila. Po mojem mnenju jih ima sedem zares dovolj. 
Ob Fatou sedi njena ljubka hčerka Aisha. Punčkam že zelo kmalu ob rojstvu v ušesa naredijo luknje in jim dajo uhane. Aisha je imela v vsakem po dva uhana. Vprašam jo kako to, da ima po dva, saj običajno vidim, da imajo v vsakem po enega. Razloži mi, da je to značilno za pleme Serehule in da ji je te uhane izbrala co-wife, v dobesednem prevodu so-žena. Hmmm so-žena. "Ali živita skupaj?", jo vprašam. "Seveda, vsi smo skupaj v eni hiši", pove vsa nasmejana in zadovoljna. Koliko žena pa ima tvoj mož? "Samo naju ima in midve se krasno razumeva". mi razloži. "Nikoli ni bilo nobenih problemov. Skupaj vzgajava Aisho in vem, da mi bo po rojstvu priskočila na pomoč. Sama ima sina starega 16 let in blazno obžuje Aisho." mi pojasni zadevo. 

Fatou in Sally

Nikakor ne morem priti do te faze, da bi to razumela in povsem normalno sprejela. V Islamu je moškim, pod določenimi pogoji, dovoljeno imeti štiri žene. Verjamem pa, da je ženskam, ki odrastejo v taki kulturi, kjer je to popolnoma normalno, veliko lažje kot tistim, ki prihajajo iz drugega okolja. Tako kot na primer jaz. Dejstvo pa je, da ni vsem Gambijkam enako lahko oziroma težko. Včasih poskušam situacijo primerjati s problematiko v Sloveniji. Verjetno se tudi v SLO dogaja, da ima kakšen moški dve ženski, sicer nista obe ženi, ker je to zakonsko prepovedano ampak...  
Fatou mi še razloži kako sodeluje s so-ženo. Izmenično kuhata, vsaka je na vrsti dva dni. Prav tako si razdelita vsa ostala gospodinjska opravila. Nekaj dni po rojstvu, bo vsa opravila prevzela njena so-žena. Fatou pravi, da bo rodila v porodnišnici, ker je bolj varno. Porod je v državni porodnišnici brezplačen. Če je z mamo in otrokom vse OK, potem še isti dan zapustita porodnišnico. Iz vasi do porodnišnice ima cca 20 min vožnje. Pravi, da jo bodo peljali sorodniki. 
Ta moja sodelavka, bi vsekakor lahko bila moja soseda, zelo težko pa so-žena. Kaj pa vi pravite na to?
Ursa Faal

MOJA FRIZERSKA IZKUŠNJA V EGIPTU

Solato trebm' in razmišljam. Vedno bolj postajam podobna staršem in starim staršem. Ne vem, a to pride z leti al kako? Solatni koščki morajo biti "ta prave" velikosti. Moj star ata in oče sta vedno rekla, da mora biti vse pravilno narezano, če ne, ni dobro za pojest. Sej malo sta se hecala, malo pa je tudi resnice v tem. 

Toliko zgodb imam za napisati, starih in novih, pa vendar rabim the moment za pisanje. Včasih "the momenta" ni, ker ni pravih okoliščin. Te dni smo čez dan večino časa brez elektrike in vode. Internet dela zelo počasi ali sploh ne dela. Na počitnicah imam Awo in Maimouno, ki imata seveda veliko želja in potreb, ki jih moram izpolniti, da lahko uživata.

Tukaj v Gambiji, se praznuje vse praznike, muslimanske in krščanske. Sploh ni slabo to. Pač malo več imamo počitnic kot v EU. Tako je bilo tudi v Egiptu. Všeč mi je ta način. Nobenih prepirov kdo bo fraj za praznike, kdo bo delal, pa ni raznih bolezni, ki nastanejo pri sodelavcih ravno v času praznikov, itd. Vsi so doma, eni praznujejo, drugi počivajo.

Ko smo že pri Egiptu, bi bilo fajn, da že enkrat napišem mojo izkušnjo s frizerji. Ne morem mimo tega, da mi je novinarka, ki je o meni naredila prispevek, "za kamerami med drugim povedala tudi to, da so me iz Egipta izgnali, prav tako iz Tanzanije in naj bi me kmalu še iz Gambije. Sicer je poskušala dobiti o tem tudi uradne informacije, a žal neuspešno, pa ne za to, ker ji tega ne bi hoteli povedati, ampak za to, ker take informacije ne obstajajo. Verjetno, bi bila jaz prva, ki bi o tem vedela kaj več kot vsi ostali. No vsaj zdi se mi tako. Ni za zamerit novinarki... pač so ji povedali prirejene zgodbice in očitno jim je verjela, tako kot vse ostalo. Škoda, ker me ni želela poslušati. Morda bi bilo danes manj otrok brez humanitarne pomoči, manj brezupnih staršev, manj izpisanih otrok iz šol, manj otrok brez malice, manj otrok brez lepše prihodnosti,... Ampak komu mar za te črne otroke tukaj,a ne?

Sicer pa je res, da sem imela priložnost zapor od bližje spoznati v Sharm El Sheikhu ampak ne za to, ker bi jaz storila kaj narobe ampak za to, ker sem prijateljci iz Srbije, ki so jo zaprli, nosila sveža oblačila in BIg Mac-a iz McDonadlca, ker ji niso dali nič za jest. O tem kdaj drugič. Tudi ona piše knjigo o svojih dogodivščinah.

No, pa da se vrnem k frizerjem. V Sharm El Sheikhu, kjer sem preživela kar nekaj časa svoje mladosti, sem po dolgem času našla eno frizerko iz Nemčije. Za vse ženske so frizerji delikatna stvar. Sicer, nisem tip ženske, ki bi vsak teden hodila k frizerju, ampak na vsake toliko časa ga pa vseeno potrebujem. V Egiptu si dolgo nisem upala k nobeni. Ko sem našla to prijazno punco, sicer Grknijo, sem bila pomirjena, saj je zadeve vedno uredila profesionalno.

Večkrat na leto sem bila v Kairu. Včasih službeno, včasih sem urejala osebne stvari. Kairo je mesto, v katerem je zelo težko živeti a hkrati nudi vse kar človek potrebuje. Za razliko od Sharma, turističnega središča, kjer imaš občutek, da si stalno na dopustu a je obenem prazno mesto za domačine, je Kairo polno življenja, stresa, prometa, kulture, zabave, zgodovine, itd. Ima vse in še veliko več kot na primer naša Ljubljana, če odmislimo naravo in smeti.

Eno popoldne me prijateljica vzame s seboj v beauty salon v Kairu. Ajde, da vidim kaj dogaja. Vstopiva v predprostor, kjer sta dve veliki udobni sedežni in pult za sprejemanje strank, ter naročiva kaj želiva. Kolegica za obe naroči manikuro, pedikuro, oblikovanje obrvi, depilacijo nog, pranje glave in oblikovanje frizure. No in tako se moje dogodivščine začnejo...

Usedeva se na sedežno in začnem opazovati kaj se dogaja v tem salonu. Iz predprostora imaš namreč pogled na celotno dogajanje, zaprt je le zadnji del salona, kjer delajo depilacije. V salonu je bilo polno žensk. Vsi stoli zasedeni, vse uslužbenke zasedene do grla. V prostor non stop vstopajo in izstopajo ženske, v večini pokrite. Opazujem kako se spedenajo do konca, potem pa ruto na glavo in odidejo. Ni mi bilo jasno zakaj 2 uri preživi v salonu, si uredi pričesko na polno, potem se pa itak zavije. Kasneje mi je seveda postalo jasno. Ženske se pridejo urediti za svojega moža! Kaj pa je to noro hudo. Pri nas se v večini pričeske urejamo za službo, sestanke, zabave, praznovanja. V Egiptu pa se nekatere ženske uredijo samo za svojega moža! Ne vse in ne vedno, da ne bo pomote. Ampak se mi zdi full noro dobro, da razmišljajo tako. Ne za druge in sebe, ampak za svojega moža. Lajkam to.

Takrat se tudi prvič srečam z lasuljami. Kratke lase, ob glavi kitke in zašito lasuljo na glavo. Kwa? O tem drugič, ko napišem o svoji frizerski prigodi v Tanzaniji in življenju v Gambiji.

Po dolgem čakanju prideva na vrsto. Za vsako "fazo" ti določijo eno žensko, ki si jo moraš zapomniti. Zakaj? Ker moraš na koncu vsaki dati napitnino. Plače imajo zelo nizke. Njihov vir zaslužka so napitnine. Egipčani nimajo problem z napitninami. Slovenci smo bolj "zategnjeni" kar se tiče nagrajevanja smile emoticon

Najprej me dajo na depilacijo nog. Poleg tuš kabine postavijo dva stola. Na enega, višjega se usedem jaz, nasproti mene ena prijaznica sedi na nizkem stolu in mi reče, da ji dam nogo na njeno koleno. Aha. Tako torej. V rokah drži nekaj lepljivega in mečka, kot plastelin. Vprašam jo kaj ima to, odgovori mi, da sladkorno pasto. Pa sej mi ni cuker padu, jaz sem prišla na depilacijo!? Pa pravi, da je starodavni način depilacije s sladkorno pasto, ki jo naredijo tako, da mešanico sladkorja, limoninega soka in vode segrejejo na zelo visoko temperaturo, da nastane taka masa... nato počakajo, da se zmes malce ohladi.... in to je to. Pred uporabo jo s prsti malce pregnetejo, da je bolj prožna in mehka. Ne uporabljajo nobenih trakov ali drugih pripomočkov. Naravna depilacija. Zanimivo. Nadušena nad idejo, se v tuš kabini z mrzlo vodo (ker tople ni bilo) sperem in grem dalje. 

Uležem se na en tak kao ležalnik in čakam. Povejo mi, da mi pride ena oblikovat obrvi. Čez kakšno minuto se pred mano prikaže ena lepotica s cvirnom v zobeh. Kaj pa bo ta zdej delala z mano? Nit si napelje na prste in gre poti meni. Dam ji tisti pogled wtf... pa pravi a niste tukaj za oblikovanje obrvi. Ja sem ja. Ja OK. Pol pa zapri oči in se sprosti. Haha. V moje misli ponovno pride tisto vprašanje... Urša kje za vraga si in kaj tukaj počneš?

Ženska profesionalno in hitro opravi delo z nitko. Takrat sem se prvič srečala s temi starodavnimi tehnikami in so me totalno navdušile! Sploh nisem dojela, da je kaj takega sploh mogoče. Oblikovanje obrvi z nitko! Depilacija s sladkorno pasto! To je bilo sicer cca 10 let nazaj ampak še vedno nisem zasledila, da bi veliko salonov v SLO sledilo tem tehnikam, ki so poleg tega, da so naravne, še poceni.

No in potem preidemo na umivanje glave in sušenje las. Med tem, ko mi ena umiva glavo, mi druga sproti naredi še manikuro in pedikuro. Kar tam poleg pride z majhnim stolčkom, se usede zraven in te obdela.
Nato me ena od frizerk posede na stol in mi naroči, da počakam. Poleg mene oz. ob vsakem stolu je pritrjen plinski gorilnik. Ko sem to videla, se mi je zameglilo pred očmi. Opazujem kaj delajo s kolegico na moji desni. Železni figaro pogreje na ognju, za par sekundo umakne, popiha in potem s tem vročim železom v njene lase, da oblikuje kodre. Halooooo!? Ne ne, na moje lase že ne. 
Ko frizerka pristopi, jo vprašam, če ima navaden sušilec za lase in krtačo, ker če ne, kar zbežim. Najdemo sušilec za lase ampak krtače za moje lase nimajo. Imajo samo navadne glavnike, ki seveda ne pomagajo dosti pri moji gosti čupi. Prosim jo, naj me samo posuši ampak ona vztraja, da mi bo malo zravnala lase z elekričnimi likalnikom za lase. Če bi prej vedela, da ga ne zna uporabljati, bi ji dovolila, da mi gre z unim železom v lase. 

Posuši mi lase in jih začne ravnati, ko se kar naenkrat zakadi ven iz moje glave. Ups. Ja ups ja... Bejba mi je zažgala lase! 100 krat se mi je opravičila ampak kar je je... pač se je zgodilo. Enkrat sem se opekla, drugič sem si glavo sušila doma, bivša tašča mi je pa kodre delala z WC paprijem. V salon sem hodila samo še na oblikovanje obrvi in depilacijo.

In ker sem zadnjih 10 let pogosto na afriški celini, sem se opogumila obiskati frizerja v Tanzaniji. Tam sem preživela cca 8 ur samo za to, da so mi oprali glavo in posušli lase. Kdaj drugič povem kaj več o tem.

Ursa Faal

NENADNA SELITEV

Bil je moj predzadnji dan mojega potovanja po Gambiji, leta 2013. Kot vsako jutro me je prebudilo sonce, ki je s svojimi vročimi žarki neusmiljeno sijalo v mojo sobo. Elektrike običajno nismo imeli, zato je bilo spanje brez ventilatorja zame skorajda nemogoče. Nekateri ljudje očitno s tem nimajo težav, saj so vročine, komarjev, vlažnosti v zraku prav navajeni. V mislih imam seveda Afričane.

Vstanem, grem pod mrzel tuš, saj "bojlerja" seveda nimamo. Tudi, če bi ga imeli, zgodba ne bi bila nič drugačna, saj imamo od dve do pet ur na dan elektriko, kar pa ni dovolj, da bi človek zjutraj vstal in užival pod toplo jutranjo prho. To je Afrika. 

Vstopim v dnevno sobo in začnem odpirati vsa okna in vrata. Čez noč imamo zaradi varnosti vse zaprto in zaklenjeno. Odprem plin, ki je tudi zaradi varnosti vedno zaprt in si skuham svojo slovensko kavo z mlekom v prahu. Zaradi težav z elektriko na splošno ni možno hraniti svežega mleka v hladilniku, zato se moram zadovoljiti z mlekom v prahu. Kaj vse potegne za seboj to "primanjkovanje" elektrike... V hladilniku hranimo samo nepokvarljive stvari in vodo, ki jo, ko imamo več kot pol ure elektriko, zmrznemo, da hladilnik ostaja dalj časa hladen. S kavico začnem še svoje predzadnje jutro. Povežem se na super počasen internet. Baterija na računalniku mi zdrži samo eno uro. Pohitim dokončati najnujnejše, saj se zavedam, da bomo do večera brez elektrike. Ko se mi računalnik ugasne, odidem v kuhinjo pospraviti posodo, očistim "štedilnik" in pometem dnevno sobo. 

Kmalu se zbudi tudi prijateljica, za katero pripravim čaj. Zajtrk pojemo, ko smo vsi pokonci. Naredimo plan za današnji dan. Mamfatou, domačinka, bo šla za mene in moje prijateljice v shopping, saj dobi dosti nižje cene, kot če bi se na tržnici pojavila jaz sama. Nakupila bo različne poletne pisane afriške oblekice. Seveda si ženske želimo še torbic, nakita in sandalov, vendar je omejitev prtljage večni problem pri avionskih prevoznikih. Tako omejim želje in ji naročim 15 afriških oblekic! Preden vsi odidejo iz hiše, Musa pritiska name, da naj začnem s pakiranjem, da ne bom česa pozabila. Ker sem last minute človek, se mi to zdi popolnoma nepotrebno. Ugovarjam, a on vztraja, da naj to naredim, še preden se dekleta vrnejo iz mesta. Nekaj časa tavam po hiši, nahranim "mojega" psa, potem pa se vseeno odločim, da začnem pakirati, da vidim, če spravim vse v kovček ali moram kupiti novo torbo. Skrbno vse zložim in ugotovim, da mi morda ne bo potrebno opravljati dodatnih nakupov.

Foto: Jana Snuderl

Kmalu se iz mesta vrne Musa. Za hip se usede in že ga nekdo kliče. Odgovori samo "waw", kar pomeni "da" in prekine. Spogledava se in že je nekdo na vratih. Musa odpre in v hišo vstopi čuvaj - starejši moški, ki živi v majhni sobici in se preživlja tako, da sedi pred vhodom in pazi na hišo. Obupano začne govoriti nekaj v plemenskem jeziku. Njegov glas je tih in očitno pretresen. Musa panično vstane, jaz se prestrašim... hitim ga spraševati kaj je narobe. Na kratko odgovori, da so prišli državni uslužbenci, ki bodo zasegli hišo, v kateri smo stanovali. Reče mi, naj se usedem in samo mirno počakam. Musa gre ven in se pogovarja z moškimi. Vsaj pet moških hodi okrog hiše in se pogovarjajo ter nekaj zapisujejo. Nič mi ni jasno. Ženska, ki je skrbela za hišo je obupana. Z uradniki hodi na okrog in joka.  

Medtem se iz mesta vrnejo dekleta. Že prej smo se dogovorili, da bosta pripravili afriško kosilo. Musa jima na kratko razloži, v čem je problem, zato se usedeta poleg mene in čakata. Musa vstopi in pove, da moramo vsi ven iz hiše in naj začnem pakirati, ker je treba oditi TAKOJ! Šokirana stojim pred njimi. Vprašam jih, če ni možno, da ostanemo še en dan. Žal ne, pravi, saj je to ukaz vrhovnega sodišča. Hišo moramo sprazniti, saj jo bodo zaklenili in odvzeli lastniku. Musa odide iskati prenočišče za eno noč. V tistem trenutku sem mu bila hvaležna, da je pritiskal name, naj pravočasno spakiram, saj bi lahko v naglici na veliko stvari pozabila. 

Uslužbenci me sprašujejo kako sem, povem jim, da je to moj zadnji dan in da nisem najbolj srečna, ker so prišli. Opravičujejo se mi in razložijo, da je to ukaz sodišča in da je nemogoče kaj spremeniti. 

Musa se vrne, iskal je stanovanje v okolici, vendar žal ni ničesar našel. Pokliče prijatelja, ki pride z avtom po moje stvari in tako zapustimo hišo. Kuža, ki sem ga v času mojega bivanja v Gambiji hranila, nam sledi. Žal mi ga je, saj vem, da so tudi njemu vzeli dom in da bo moral poiskati novega in nove lastnike, ki bodo skrbeli zanj. Res žalostno... 

Vsedemo se pred hišo, nasproti "naše" in čakamo. Musa in njegov prijatelj se odpravita iskati stanovanje. Jaz se skupaj z domačinkami "zabavam". Čuvaj nam dela družbo. Belka, ki je živela v stanovanju poleg nas, je obupana. Povabim jo, naj se usede poleg nas in jo prepričujem, da bo vse OK. Pojma nimam, če bo vse OK, ampak jaz nimam skrbi. Vedela sem, da bodo poskrbeli zame. Punca, ki je bila poleg nas, ni bila tako zelo sproščena. Obupana in prestrašena je sedela poleg nas. Njen prijatelj, pa je tako kot Musa, iskal rešitev.

Po kakšni uri in pol se Musa in njegov prijatelj vrneta z nasmehom. Pravita, da sta našla eno stanovanje, vendar moramo počakati na lastnika, da se dokončno dogovorijo za ceno. Za popestritev prosim Muso, da naj nas slika - nas "homeless people". Smejimo se in skupaj sedimo pred vhodom. Razpoloženje se malce izboljša. Čuvaj nam prinese sveži mango. Seveda ta poteza prinese še več smeha, saj smo dobili občutek, da smo se mu zares zasmilili. 

Ženske se pritožujemo, da nam niso dovolili skuhati kosila in smo ostale lačne in brez doma. Belka, za katero smo ugotovili, da dela raziskavo na področju opic v Gambiji za svojo doktorat, ima s seboj majhen "gorilnik" za kampiranje. To na plan pritegne nove ideje o tem, kako si lahko mi, lačni brezdomci kar na ulici skuhamo kosilo. Zadeva postane zabavna. 

Musa se po določenem času odloči, da poišče lastnika tiste hiše, kjer so obljubili prenočišče. Gospod, ki je obljubil sobo, se namreč ni več oglasil na telefon. Zopet odideta. Mi se zabavamo naprej. Belka hodi okrog ženske, ki je skrbela za stanovanje in najemnino, saj ji je dolgovala še 100 USD. 

Moja kolegica ji priporoča, da napišeta nek papir, ki dokazuje, da ji je dolžna denar in koliko, ker smo imeli vsi občutek, da tega denarja, niti te ženske, ne bo nikoli več videla v življenju. To zares naredi. Vrne se z 50 USD. Zaželim ji srečo pri pridobivanju preostalega denarja. 

Musa in Emid se končno vrneta z veselo novico. Dobila sta stanovanje za eno noč. Skupaj peš odidemo do nove hiše, ki je zelo blizu naše "bivše", sedaj zaplenjene hiše. Vstopimo na dvorišče. Okolica je zelo lepo urejena. Palme in bazen krasita notranjost malega resorta. Joj si mislim... a sedaj bom pa v resortu z bazenom preživela zadnjo noč. Po vsem doživetem sedaj takšno razkošje. 

"Šefica" nam pokaže stanovanje. Vse sanje o bazenu in razkošju so se mi nemudoma zrušile, ko sem prestopila prag stanovanja. Za dobrodošlico je bila na hodniku postavljena umazana ščetka za WC. Šokirana se sprehodim po stanovanju in v trenutku sem hvaležna, da bom v tem stanovanju prespala samo eno noč. Ščurki, komarji, mravlje... polomljena postelja, hiša brez pravih oken, umazanija,... Prijazna gospa hitro začne čistiti stanovanje. Mi pa skupaj preselimo vso mojo prtljago v stanovanje in se poslovimo od prijatelja, ki nam je pomagal pri prevozu.  

Moji afriški kolegici pričneta kuhati "kosilo". Zunaj je bila že trda tema. Dan so nam uničili, prav tako kosilo. 

Kmalu potem ko smo se nekako nastanili v novi hiši dobimo obisk, ki je bil napovedan že popoldne, vendar zaradi situacije ni bil možen. Sherifo, moj dober prijatelj se je prišel z svojo družino posloviti od mene. Kako lepo. Vse jih imam zelo rada. 

Za predjed pojemo nekajtoata, namazanega z maslom in sirom. Otrokoma ponudim toast. Oba se ga ustrašita. Vprašam starše, zakajne jesta. Mar nista lačna? Oče mi odgovori, da še nikoli nista videla kruha v taki obliki, kaj šele jedla, namazanega s sirom. Oče vzame kruh in jima razloži, da je to dobro in da naj pojesta. Otroka ga ubogata in začneta iz kruha dol lizati sir. 

Kmalu zatem dekleti prineseta večerjo , ki pa je tako pekoča, da ne morem jesti. V veliko posodi sta pripravili riž z mesom . Vsi pričnejo večerjati, tudi najmlajši poseže po tej pekočo hrani. Tolažim se s tem, da so ga navajali na to že od rojstva in da se pač ne morem primerjati z njimi... Pekoča hrana jih varuje pred insekti in jih hladi. V miru, ob svečah (ni bilo elektrike), ob bazenu pojedo. Musa nam postreže s pijačo. Uživamo v pogovoru, se slikamo in se tolažimo, da se kmalu zopet vidimo. Mariama, Sheriffova žena mi podari krasno afriško obleko in nakit. 

Kako zelo hvaležni so ti ljudje. Živijo v zelo skromnih razmerah, ob skromni enolični hrani vsak dan, v zelo tesnem majhnem stanovanju, pa vendar delijo z vsemi vse, kar imajo. Od njih bi se lahko marsikaj naučili! 

Zanimiv in pester dan je bil za mano. Nepričakovane stvari so v Afriki nekaj vsakdanjega, nekaj kar polepša vaše potovanje in obogati življenjske izkušnje. Obožujem Afriko. Obožujem ljudi v Afriki.

Ursa Faal

V GAMBIJI ŽENSKE IN OTROCI NE JOČEJO

Izražanje čustev. Lahko bi rekla, da mnogi izmed nas v Zahodnem svetu čustva povezujemo s solzami. Solzami sreče ali žalosti. Ko se zgodi kaj lepega, jokamo od sreče, ko se zgodi kaj smešnega, jokamo od smeha, ko se zgodi kaj žalostnega, pa po licih tečejo solze žalosti.

Izražanje čustev pri Gambijcih je zame še vedno ena velika uganka, čeprav sem vedno bolj blizu realnemu stanju. Po vsem temu času še vedno raziskujem in opazujem. Ženske ne jočejo, otroci ne jočejo, moški še toliko manj. Ne vem, ali so res tako močni, da čustva tako dobro skrivajo ali pa jih samo izražajo na drugačen način? Smo morda mi vendarle bolj čustveni od njih?

Zame pravijo, da sem postala kruta in da nimam čustev, ampak nekaterih situacij se v času življenja v Afriki enostavno navadiš, tako da te čisto vsaka situacija ne vrže več iz tira. Obiskovalci, ki pridejo v Gambijo, imajo v času, ko so tukaj, nekaj tistih trenutkov, ki jih zlomijo. Nekatere to bolj prizadane, druge malo manj. Odvisno, kaj se jim zgodi oziroma v kakšni situaciji se znajdejo. Tudi mene je na zaćetku prizadelo vse kar je šlo mimo mene. Od ljudi do živali. Med tem ko stalno iščeš neke dolgoročno rešitve, naletiš na vse živo. Ne podpiram enkratnih rešitev, kratkoročnih rešitev. Otroku brez malice dati pol svojega sendviča, psu na cesti kupiti konzervo, mami samohranilki kupiti čokolado... ni rešitev. To ne gre tako. Kdo bo jutri, ko mi odidemo temu otroku dal pol sendviča in vsem ostalim, ki nimajo malice? Kdo bo psu, ki bo drug dan zopet lačen, kupil konzervo? In kaj bo imela mama od čokolade? Vse kar delamo tukaj, prinaša dolgoročne rešitve in od tega ne odstopamo. Malo sem čustveno zašla...smile emoticon

Foto: Jana Šnuderl

Zakaj sem se sploh odločila pisati o čustvih? Zadnjič, ko sem prišla na eno izmed šol, kjer opravljam svoje poslanstvo, je bilo vzdušje napeto, drugačno, žalostno, temačno, ... Učiteljice se niso smejale, niso govorile, niso kričale. Kaj jim je? So samo ponedeljkove volje ali je kaj narobe, se sprašujem. Ponavadi me z nasmehom pozdravijo, vpijejo „Mrs. Faal how is the morning?“, se veselijo … tisti dan nič. Preden stopim v pisarno ravnatelja mi razložijo, da je v nedeljo, torej en dan prej, umrla ena izmed učiteljic. Bila je zelo mlada. Za seboj je pustila 4 majhne otroke. Sočustvujem z njim, izrečem sožalje. Stopim v pisarno ravnatelja, se usedem in čakam. Takoj mi razloži, da so zelo pretreseni zaradi smrti te učiteljice in da bodo, preden začnejo s poukom, vsi molili zanjo. In res. Zbere se cela šola. Ravnatelj vsem pove žalostno novico in skupaj molimo. Solze tečejo v potokih. Prvič, odkar sem v Gambiji, doživim kaj takega. Učiteljice na glas govorijo o njej, kako dobra ženska je bila, kako zelo je bila predana delu, kako zelo je imela rada otroke,... uffff. Energije in vzdušja, ki je nastalo ob skupni molitvi, se ne da opisati z besedami. Tako močno, čustveno, žalostno ... S sklonjenimi glavami gremo v pisarno. Učiteljicam v tišini spolzijo solze po licih. Nekaj minut ne govorimo. Vsi imamo misli nekje drugje, ko ravnatelj prekine tišino in preprosto, po afriško reče „This is life.“ Življenje gre naprej. In s to mislijo, se odpravimo vsak v svoj razred in nadaljujemo z delom. Ob 14ih se zadeva ponovi. Ravnatelj popoldanski izmeni pove žalostno novico in skupaj molijo še enkrat. Prestresljiv dan, ki ga nikoli ne bom pozabila.

Tudi ko je čas za slovo, Gambijke le redko jočejo, v primerjavi z obiskovalci in prostovoljkami, ki vedno potočijo kakšno solzo. A kasneje se izkaže, da so jim ljudje, ki so bili z njimi, ogromno pomenili. Težko rečem kolikokrat se prostovoljci spomnijo na te ljudi tukaj, ampak vem, da se Gambijci velikokrat na vse njih. Z nasmehom izrekajo njihova imena, se spomijo kakšnega dogodka, obujajo spomine na čas, ki so ga preživeli z njimi, božajo dlani, ki so jih na steno narisali prostovoljci, prosijo me, da jim pokažem slike in video posnetke. In ko bi človek na prvi pogled pomislil, da nimajo čustev, se pokaže, da so njihova čustva morda celo bolj resnična in močnejša od "naših", le pokazati jih ne znajo, tako, kot si mi to predstavljamo.

Redko boste doživeli tudi to, da se otroci jočejo. Otroci naj bi z jokom komunicirali. Jočejo, če so lačni, če čutijo bolečino, če so jezni ali če nasprotujejo staršem, ker jim nekaj ni po volji. Učiteljice v Gambiji v šolo hodijo s svojimi otroki, starimi od 3 mesecev do 2. ali 3. leta. Jasli v Gambiji nimamo. Nekateri vrtci sprejmejo otroke stare od dveh let naprej. Do takrat so otroci pri mami na hrbtu, spijo na tleh v razredu ali se prosto sprehajajo po učilnici in šoli. Kadarkoli so lačni, mama med učenjem sede in podoji. No problem. Otroci ne jočejo. Mame so mirne. Neobremenjene. Včasih se mi je zdelo nenavadno, da gambijski otroci ne jočejo oziroma to počnejo res redko. Kaj to torej pomeni, da niso lačni, jih nič ne boli in niso jezni ter ne izsiljujejo? Ko gledam na kakšen način mame vzgajajo svoje otroke, sem vedno bolj navdušena. Odnos do staršev je tudi versko privzgojen. V islamu je mama na prvem mestu in kakor mama reče, tako mora biti. Tudi odrasli moški in ženske vedno poslušajo svoje starše in jih "ubogajo", spoštujejo in za njih naredijo vse, kar je v njihovi moči. Skrb za starše je tudi moralna dolžnost, predvsem moških. Običajno mora najstarejši sin prevzeti skrb za družino in sestre.

Na začetku se mi je zdelo tudi zelo neodgovorno, da 3 letni otrok sam pride v šolo brez spremstva staršev. Sedaj vidim zadevo drugače. Ti otroci se naučijo samostojnosti že v zelo zgodnjih letih. Poznajo pot od doma do vrtca. Pazijo na mimovozeče avtomobile na cesti (gre za stranske ceste). Sami skrbijo zase čez dan. Iz torbe si vzamejo pijačo, ko so žejni, hrano, ko so lačni. Slečejo se, ko jim je vroče. Neverjetni so. Mame jih sicer zelo malo crkljajo, ker imajo ponavadi veliko otrok in ogromno dela, ampak dokler se dojijo, do 2.leta starosti, so 24 ur na dan z mamo, brez joka in stoka.

Mene pa še vedno spravijo v jok besede in vprašanja otrok, ki me z žalostnimi obrazi sprašujejo kje je ta in ta, kdaj pride... in nimam odgovorov za njih. Ljudje, ki pridejo sem in z družinami in otroki preživijo nepozadne trenutke obljubijo, da se bodo vrnili, ker mislijo, da se bodo ali pa morda, da bi se otroci in družine bolje počutili. Ne zavedajo pa se, da s svojimi obljubami, ki jih ne uresničijo, zelo prizadanejo nasmejane ljudi, ki jih imajo resnično radi.

Čustven pozdrav iz zahodne Afrike,
Ursa Faal